Romantika za 21. stoletje

Kako razložiti priljubljenost serije Normalni ljudje (Normal People) nekomu, ki ni prebral knjige megapopularne mlade pisateljice Sally Rooney, po kateri je posneta? Ne gre za pretanjeno analizo ženskega prijateljstva in italijanske družbe, kakršna je Genialna prijateljica, ne za zapleteno družinsko zgodbo kot v Prikritih plamenih – ravno tako priljubljenih serijah, posnetih po med bralstvom enako dobro sprejetih literarnih predlogah. Serija niti ni napet psihološki triler ali inteligentna kriminalka, kot na primer Netflixovi You, Peaky Blinders in Money Heist, če naštejemo še nekaj najbolj gledanih v zadnjem času. Dvanajst delov Normalnih ljudi prikazuje le to, kako se dva mladostnika z različnim ekonomskim ozadjem in enako nezmožnostjo izražanja čustev iščeta in najdeta, spet razideta in najdeta, spet razideta in ... ne najdeta. In še enkrat od začetka. Romantika za milenijsko generacijo pač.

Sally Rooney večkrat očitajo, da so njeni junaki pretenciozni, privilegirani mladi ljudje z vsem časom in denarjem tega sveta, ki jim omogočata, da se izobražujejo, ukvarjajo z umetnostjo, razmišljajo o življenju; da so kritični, marksisti in tako dalje. Pač so – zakaj bi se morala za to opravičevati? Res na trenutke delujejo razvajeno in si sami delajo težave tam, kjer jih ni. A Rooneyeva, ki tudi sama izhaja iz tega okolja (hodila je na Trinity College v Dublinu, kamor se vpišeta Marianne in Connell), takšne ljudi prikaže do potankosti natančno, brez milosti. Iritirajo njihove občasno posiljene razprave, počitnice v Italiji, polnjenje čustvene praznine s seksom, druženje ob okusni hrani in vinu, med katerim opravljajo, uporaba intelektualnih fraz, kot je »sem cis beli moški«, kar je v eni redkih negativnih recenzij serije poudarila Jessa Crispin za Guardian. A natanko takšna intelektualna sfera višjega srednjega razreda v resnici je. Četudi serija obravnava pretežno junake iz višjega sloja – razen Connlla, ki pa mu ravno tako nič ne manjka, četudi ni premožen kot Marianne –, to ne pomeni, da do družbene razslojenosti ni kritična. Pokaže na primer vpliv ekonomskega kapitala na socialni in kulturni kapital, ki v zgodnjih fazah odraščanja morda še ni tako močan, pozneje pa vedno bolj. Marianne ekonomski kapital njene družine omogoči vključitev v »ustrezne« socialne kroge na Trinityju, pa tudi priljubljenost pri nasprotnem spolu, Connell, ki je sicer pameten in uspešen športnik, ima s tem več težav.

A nasploh glavni adut serije ni kritika družbenih razredov, pač pa to, da gledalcu ponudi odlično gradivo za razmislek o večplastnosti odnosov. Pred njim razgrne čustvene odtenke Marianninega in Connllovega odnosa z vso prtljago, ki nestanovitnemu razmerju, kakršno imata, pritiče. Obema bi koristila psihoterapija, o tem ni dvoma (Connell proti koncu serije, ko mu umre dober prijatelj iz srednje šole, zares začne hoditi na pogovore s terapevtko), a se tega ne zavedata in drug na drugega prenašata ves balast iz otroštva, odnosov z drugimi in notranjih demonov. Poleg tega sta oba hipersenzibilna, ne znata se pogovarjati in še sto drugih malenkosti, ki rušijo razumevanje med njima. Tudi to gre gledalcu lahko na živce. Vendar je veliko bolj pristno in surovo kot pomenki zaljubljencev v hollywoodskih romancah, s katerimi je morda mogoče primerjati Mariannino in Connllovo, ker je – klišejsko – ona bogata, on pa ne. V teh filmih pari po nekem čudnem naključju ves čas vedo, kaj razmišlja drugi, tako da do šumov v komunikaciji in v odnosu, kot jih doživljata junaka Normalnih ljudi, nikoli ne pride. Nekoč želi Connell Marianne na primer prositi, ali bi lahko živel pri njej, ona pa misli, da jo zapušča.

Marianne in Connell nimata dobre miselne povezave; predvsem se čutita. To je prikazano z eksplicitnimi prizori spolnosti, ki naj bi bili zmotili nekatere gledalce: v 12 epizodah serije je kar 41 minut erotičnih prizorov. Toda v romanu imajo vsi ti prizori globlji pomen, z njimi želita Marianne in Connell skomunicirati tisto, česar z besedami ne znata, Rooneyjeva pa pri tem podrobno opiše njune občutke. Prizori spolnosti so torej vedno v funkciji pripovedi, a to je zahtevno prenesti v filmski medij in najbrž imajo nekateri gledalci zaradi tega občutek, da je spolnosti v seriji preveč.

Dinamike v Marianninem in Connllovem odnosu, njunega pogleda na ljubezen, seks in svet nasploh morda ne razume nekdo, ki česa podobnega ni nikoli izkusil ali to izživel skozi pogovore s prijatelji o njihovih ljubezenskih pripetljajih (naslov prve knjige Sally Rooney, ki bo prav tako predelana v serijo, je ravno Pogovori s prijatelji). A številni milenijci, za katere so odnosi, kakršnega imata Marianne in Connell, postali nova normalnost, nezmožnost izražanja čustev in anksioznost pa sta del njihovega vsakdanjika, bodo vzdihnili od olajšanja, ker lahko svoje doživljanje sveta in ljubezni končno gledajo na malih zaslonih.

Serija:
Normalni ljudje
Produkcija: BBC Three in Hulu
Režija: Lenny Abrahamson, Hettie Macdonald
Scenarij: Sally Rooney, Alice Birch, Mark O’Rowe
Št. epizod: 12