sLOVEnija skozi blodnjave oči Netflixa

Uradna spletna stran Republike Slovenije je te dni s ponosom oznanila, da se je naša majhna podalpska deželica znašla na Neftlixu, ameriškem velikanu za pretakanje videovsebin: »Sto dvainosemdeset milijonov naročnikov iz sto devetdesetih držav bo lahko gledalo serijo, ki sedeminštirideset minut prikazuje naravne, kulturne in gastronomske lastnosti Slovenije,« je zapisano v spletni objavi. Slovenija – oziroma ljubljanska gostilnica Žmauc – je namreč osrednja tema prve epizode druge sezone dokumentarnega resničnostnega šova Restaurants on the Edge (Restavracije na robu), v kateri »dream-team«, trojec samooklicanih rešiteljev propadajočih restavracij, po vsem svetu »rešuje« gostilne, ki imajo potencial, a nimajo najbolj premišljenih jedilnikov, propadale pa naj bi tudi zaradi slabih notranjeoblikovalskih odločitev. Večina gledalcev serije verjetno nikdar ni – in ne bo – potovala v Slovenijo, zato se bo o naši eksotični kulturi podučila na podlagi (za Slovenijo resnično nereprezentativnih) tradicij in značilnosti, na katere se osredotoča serija. Do konca svojih dni bodo živeli v zmotnem prepričanju, da je Slovenija dežela, kjer cele dneve glodamo polhe in se v jamah nacejamo z oranžnim vinom.

»Stilski izziv z Aljošo Reboljem« oziroma »popolna preobrazba« propadajočih restavracij je v seriji Restaurants on the Edge pravzaprav zgolj izgovor za niz pompoznih počasnih posnetkov slovenskih lepot, narejenih s pomočjo dronov. Ti pravzaprav predstavljajo dobršen del oddaje, ki prenovo Žmauca izkoristi za predstavitev naših glavnih turističnih in kulturnih znamenitosti. Oddaja je v svojem bistvu izrazito izkrivljeno doživetje neke obskurne eksotične dežele, v kateri se znajde osuplo moštvo pretirano entuziastičnih Američanov, kvazistrokovnjakov na področju gastronomije, oblikovanja in influencerstva.

Ko Netflixova ekipa spozna lastnike Žmauca, jih v klišejsko ameriški maniri opiše kot: »super evropske, super šik in nekoliko hipijevske«, za lokal pa v podobnem slogu pravi, da »definitivno deluje zelo evropsko, a potrebuje malo ljubezni«. Dejstvo, da je ameriški trojec kvazigastronomskih influencerjev Ljubljano obiskal zato, da bi gostilno Žmauc rešil pred propadom, njeni lastniki pa se zdijo precej zadovoljni s tem, kako lokal vodijo, je ena bolj grenkih in hkrati tragikomičnih razsežnosti oddaje. Ves čas je prisoten občutek, da lastniki Žmauca niso vedeli, da jih bo Netflixova oddaja predstavila kot lastnike restavracije na robu propada. Prvi del oddaje zato zaznamuje mučno pinkponkanje med ostro kritiko voditeljev in nerodnim sprenevedanjem lastnikov lokala. V enem od prizorov Nick Liberato, producent oddaje, lastnikom Žmauca bere ogorčene recenzije s portala Trip Advisor: »več kot štirideset minut smo čakali na burger, potem smo odšli«, »zdi se, kot da je gostilna obtičala v času«. Mladi Žmauc, ki počasi prevzema družinski posel, se ob negativnih kritikah zgrozi in v kislem nasmehu zatrdi, da so recenzije res slabe, da pa gre Žmaucu pravzaprav odlično. Precej zabaven in posrečeno na mestu je tudi način, kako Netflixova delegacija izgovarja ime gostilne: namesto da bi rekli »Žmauc«, vztrajno govorijo »Šmelc«.

Američani Slovenijo zapustijo v prepričanju, da so Žmauca spremenili v najbolj hip lokal v prestolnici, vprašanje pa je, ali jim je kdo sporočil, da je gostilnica nekaj mesecev po njihovem odhodu zaprla svoja vrata in ključ predala novemu najemniku, ki je stene urno pobelil, se znebil grdega mozaika in jedilnik gostilne osredotočil na sveže rezance.

Prenove restavracij se Netflixova delegacija loti skrajno neproduktivno: njeni člani potujejo po državi, ki jo obiščejo, in iščejo navdih. Karin Bohn, »notranja oblikovalka, poslovna ženska, govornica in YouTube osebnost«, katere vzvišeno poslanstvo naj bi bilo v tem, da notranji dizajn Žmauca »ponese na višjo raven«, se po navdih odpravi v Predjamski grad, saj jo obokan strop v gostilnici Žmauc spominja na jame, hkrati pa začuti potrebo po tem, da »moderno združi s tradicionalnim«. Ob vodenem ogledu »neosvojljivega srednjeveškega čudeža« od vsega navdiha, ki ga začuti, postane popolnoma osupla in si v afektu postavi retorično vprašanje: »A ne bi bilo kul, če bi bila restavracija temna in bi dajala jamski občutek? Morda lahko naredim moderno jamo.« Občutek »moderne jame« v Žmaucu pričara tako, da stene pobarva na črno.

Srednjeveški navdih, ki ga dobi pri obisku Predjamskega gradu, pa ni dovolj za njen načrt sveže mešanice sodobnega in tradicionalnega, saj stremi tudi k temu, »da mora notranje oblikovanje restavracije odsevati umetniško dušo Ljubljane«. Po ustvarjalni navdih se odpravi na Metelkovo, kjer se sreča s Tino Grčar, avtorico številnih stenskih poslikav, ki krasijo zidove avtonomnega kulturnega centra Ljubljane. Oddaja vsem lokalnim sogovorcem, ki kramljajo z ameriškimi rešitelji restavracij, nameni izvirne, a nekoliko neposrečene nazive. Tina Grčar je denimo predstavljena kot »change maker«, torej »povzročiteljica sprememb«. Notranji oblikovalki pokaže nekaj svojih poslikav, svojo delavnico in mozaik, ki krasi zunanje zidove galerije Alkatraz. V vsem videnem Karin Bohn prepozna neizmeren navdih. »Metelkova mi je dala resničen vpogled v kulturno identiteto Slovenije«, pravi in se odpravi v Žmauca, kjer kamin okrasi z amatersko izvedenim mozaikom, narejenim iz razbitih skodelic. Neokusni notranji dizajn novega Netflixovega Žmauca zacementira še s tapetami s cvetličnim vzorcem – spominjajo na kakšen neposrečen Ikein ali Jyskov dizajn –, saj mama Žmauc na uvodni večerji izrazi navdušenje nad nabiranjem zelišč. Moštvo ameriških rešiteljev restavracij se nad njeno nabiralniško strastjo tako navduši, da nabiranju zelišč in cvetlic podredi tako notranji dizajn restavracije kot tudi njen novi jedilnik, ki bo gostilno spremenil v »najbolj hip klub za večerje v Ljubljani«.

Za prenovo jedilnika je zadolžen Dennis Prescott, kanadski kuhar in influencer, ki se po navdih odpravi v gozd. Pomagata mu naš kuharski superzvezdnik Bine Volčič in njegova mentorica za nabiralništvo Katja, ki ji Netflix dodeli naziv »natural woman«, torej »ženska narave«. Sprva nabirajo in poskušajo različna zelišča in cvetlice, katerih okus in aromo Volčič natančno opiše, Prescott jih poskusi in nato izreče točno tiste besede, ki mu jih je Volčič nekaj sekund prej položil v usta. Schnellkursu nabiralništva in degustaciji divjih zelišč sledi bizaren prizor, v katerem Volčič iz žepa potegne dva na pol speštana polha, zavita v celofan, ki ju kanadskemu influencerju predstavi kot tradicionalno slovensko jed: »Uživanje polhov ni zgolj trend, je starodavna tradicija, katere začetki segajo v srednjeveške čase,« pojasni. Polharija ali polhanje je sicer res stara slovenska tradicija, a ta je precej obskurna in značilna zgolj za nekatere kraje na Notranjskem in Kočevskem, Netflixova oddaja pa glodanje polhov predstavi kot primarni način prehranjevanja slovenskega naroda. »Pred desetimi leti si ne bi mogel niti predstavljati, da bom v slovenskem gozdu glodal podgano,« pravi Prescott.

Ker želi »uporabiti tradicijo in jo posodobiti s sodobnim zasukom,« pozneje obišče tudi čebelarski par Danijelo in Blaža, ki ju oddaja predstavi z nazivom »šepetalca čebelam«. Seznanita ga z dejstvom, da so čebele odgovorne za tretjino vse hrane, ki jo zaužijemo: Prescott je milo rečeno presunjen – kot bi prvič slišal za opraševanje. Po degustaciji medu pride do spoznanja, da »med zdaj ni več zgolj med. Je nekaj neverjetnega, kar lahko praznujemo, med je zdaj lahko zvezda šova«. V tej točki oddaje se zdi, kot da bo Netflixova ekipa influencerskih rešiteljev restavracijo Žmauc oživila s tem, da bo na jedilnik dodala polhe z medom in zelišči ter lokal spremenila v »trendovsko jamo«.

Ker pa mora biti restavracija tudi trendovska in ne zgolj jamska, Prescott seveda ne more ostati zgolj pri srednjeveških gurmanskih tradicijah, ki se jih je naučil v gozdu. Po navdih za sodobnejši zasuk novega jedilnika nesrečne gostilne se odpravi na Odprto kuhno, ljubljansko pop-up tržnico pripravljenih dobrot. Kot pravi gurman z izbranim okusom si privošči torteline v smetanovo-sirovi omaki in hot dog, v obeh jedeh pa prepozna ogromno inspiracije. Večina prizorov, v katerih se pojavlja Prescott, so počasni posnetki vzhičenega, čutečega uživanja hrane in orgazmičnih vzdihljajev, ki jih povzročijo prvi grižljaji dobrot, ki jih poskusi – tudi ko gre le za hotdog. Tega je preprosto moral okusiti: »privoščili smo si izvrstno klobaso, saj smo v klobasarskem delu sveta«, reče in strastno zagrize v hrenovko.

Ker pa je jamsko glodanje medenih polhov brez spremstva vina kakor dan brez sonca, se je Nick Liberato, tretji član Netflixove ekipe za reševanje restavracij na robu, ki deluje tudi kot producent oddaje, odpravil v Vipavsko dolino. V vinarski vasici Goče je obiskal zgolj eno vinsko klet, v kateri je poizkusil zgolj eno vrsto vina, a ta ga je tako očarala, da je z vinarjem Miho, ki mu je Netflix dodelil naziv »the wine guy«, sklenil pakt, ki bo vinarstvo Povh in gostilno Žmauc spremenil v dosmrtna poslovna partnerja, ne da bi katerakoli od vpletenih ustanov izrazila željo po medsebojnem poslovanju. Po zadovoljnem obrazu sodeč se je zdelo, da je bil Liberato resnično prepričan, da je storil nekaj plemenitega in da bo njegov obisk vinske kleti restavracijo Žmauc rešil iz škripcev. Glavna lekcija, ki nam jo je razodel ob obisku vipavske vasi, pa je neverjetno dejstvo, da »oranžno vino sploh ni povezano s pomarančami!«.

Razvlečenemu iskanju navdiha, prenovi notranjosti gostilne in posodobitvi jedilnika sledi ključno poglavje vseh »ekstremnih preobrazb«: katarzični trenutek, v katerem voditelji razkrijejo prenovljen subjekt oddaje, pri čimer stavijo na s čustvi nabit odziv, solze sreče in neizmerno hvaležnost. Družina Žmavc je iskreno navdušena, ameriški trojec rešiteljev pa očitno ponosen na dobro opravljeno delo. Američani Slovenijo zapustijo v prepričanju, da so Žmauca spremenili v najbolj hip lokal v prestolnici, vprašanje pa je, ali jim je kdo sporočil, da je gostilnica nekaj mesecev po njihovem odhodu zaprla svoja vrata in ključ predala novemu najemniku, ki je stene urno pobelil, se znebil grdega mozaika in jedilnik gostilne osredotočil na sveže rezance.