Žvižgači

Lov za izgubljenim zakladom.

Romunski novovalovec Corneliu Porumboiu je pred dobrimi desetimi leti posnel film Policijski, pridevnik, v katerem je skušal detektiv Cristi nekega gimnazijca rešiti pred Zakonom, za katerega ve, da kmalu ne bo več v veljavi. Porumboiu je potem posnel nekaj filmov, v katerih so se junaki prelevili v Indiane Jonese – iskalce izgubljenih zakladov. V Zakladu je junak zaklad iskal kar na nekem vrtu, v dokuju Neskončni nogomet pa se je malemu uradniku, Porumboiujevemu mladostnemu prijatelju, zdelo, da se zaklad skriva v novih nogometnih pravilih, ki si jih je izmislil.

Zdaj pa si predstavljajte, da detektiva Cristija (Vlad Ivanov) pošljejo na Kanarske otoke, da Zakon zvija sebi v korist (tokrat je skorumpiran ter “prestreljen” in “ozvočen”, pod tajnim policijskim nadzorom), da išče zaklad (30 milijonov evrov od preprodaje drog), ki naj bi bil skrit v neki romunski tovarni vzmetnic, da mu na poti do zaklada stojijo fatalna Gilda (Catrinel Marlon) in brezobzirni kriminalci, od zaprtega lastnika tiste tovarne (Sabin Tambrea) do španskega gangsterja (Agustí Villaronga), in da se skuša tu, v mestu La Gomera (“biser Kanarskih otokov”), naučiti “el silba”, posebnega žvižganja, skrivnega, šifriranega, “staroselskega” jezika, ki podzemlju omogoča nemoteno komuniciranje ter mu zagotavlja varnost pred “družbo nadzorovanja”, v kateri vsi le še igrajo, blefirajo in manipulirajo – in komunicirajo v skrivnem jeziku kapitalizma. To je jezik, s pomočjo katerega se izogneš zakonom in davkom. Policija misli, da žvižgajo ptiči.

Film Žvižgači je sončni noir oz. noir na soncu: tu so pasivni, antijunaški protagonist (The Passenger, kot ga definira uvodni štikel Iggyja Popa), egoisti in prevaranti vseh vrst, dvojne in trojne igre, napeti “hard-boiled” dialogi, sarkazmi, kozmične ironije, flešbeki, zamotana zgodba, neon, zapuščeni filmski seti, Fordova Iskalca in femme fatale, ki bi jo pred 75 leti igrala Rita Hayworth, originalna Gilda. (Kinodvor)