Adam Foulds: Blodnjak prebujenja

+ + + +

Kdo je bolj nor?

Adam Foulds o družbi spregovori s prikazom njene reprezentativne ustanove; podobno kot predhodniki, na primer Peter Weiss, ki v igri Maratovo in de Sadovo srečanje postavi na oder lokalne blaznice, ali Jančar, ki v Velikem briljantnem valčku v zavod poleg pacientov in poblaznelega sluge z bikovskim tilnikom postavi še politične in se vidi, kdo je najbolj problematičen v stanju spreobrnjenih vrednot. Dogajanje postavi v podeželski sanatorij, v katerem se poleg aristokratov, ki jih odstranijo od (premoženjsko) škodljivih porok, bratov Tennyson, neozemljenih ljudskih pesnikov in udarjenih kar tako, versko ali shizoidno, prosto gibljejo tudi člani zdravnikove družine. Ker je roman spisan času, ki ga opisuje, primerno, se seveda zgodba zasuklja tudi okoli domačih punc, godnih za možitev. Te se počez nastavljajo morebitnim snubcem, pač v skladu s svojimi nedozorelimi predstavami, kakšne družabne vloge in maske naj bi pripomogle k najboljši partiji. Ob teh so predhodnikom antipsihiatrije in njihovemu početju nedorasli strežniki in pomožno osebje, ki šibkejšo pripetost varovancev na realnost zlorabljajo za lastno, pogosto okrutno zabavo in pičel zaslužek za zraven; kadar so vsi malo udarjeni, se tistim malo bolj zdi to še najbolj razumno, bogatenje in zloraba.

Oba Tennysona in druge paciente Foulds na podlagi virov postavi ob bok fantastu s pomnoženimi osebnostmi, pesniku narave in ljudstvu ljubemu Johnu Claru, ki biva v več časih hkrati in ima temu primerno več žena, kar se mu ne zdi izključujoče, seveda za ceno normalnosti. Roman, spisan skozi optiko različnih oseb, razširjenih na ciganski tabor in nastajajoče tovarnarske kroge, tako ob pesniški vznesenosti in opajanju z eksterierji in atmosferilijami, govori tudi o zdravju tistih, ki vse skupaj vodijo. Tam je stanje spornejše; vodja, lastnik in zdravnik, povzet po resnični osebi, ima težave z nerazumevajočim bratom, ki mu noče posojati denarja, odkar je iz dolžniške ječe, sam pa sanja o veliki proizvodnji in bogastvu: ima velike, izvirne in pogoltne zamisli za stružnico, ki bi kopirala starinsko pohištvo. Izposoja si denar in dela dvojno računovodstvo, da bi pridobil še tisto malo, kolikor mu manjka do uspeha; tega malo je vedno več, on pa postaja nerazumen ter prevarantski. Foulds roman izpisuje ponekod poetično, ves čas fragmentarno, saj mora ustroj sveta (kot psihiatrične ustanove) prikazati s čim več gledišč, tudi obrobnih, psihološko prepričljivo in verjetno glede na čas dogajanja; ob raziskavi se mu pozna tudi slogovna občutljivost in posrečena, čeprav včasih predvsem skicirana karakterizacija.