Kukla, glasbenica, ki ji ni do teoretiziranja, pač pa do teroriziranja

Pred sedmimi leti je bila v rubriki, ki jo pravkar prebirate, predstavljena glasbena skupina Napravi mi dete. Takrat je bil bend, katerega idejna vodja je bila Katarina Rešek z umetniškim imenom Kukla Kesherović (kukla pomeni lutka, Kesherović pa je obrnjena različica njenega priimka, ki sugerira njene balkanske korenine), še na začetku svoje glasbene poti, a so z izvirnim zvokom in imidžem hitro pridobivali poslušalce. Poti članov Napravi mi dete so se zaradi različnih interesov razšle in Kukla je pričela samostojno kariero. Od takrat je vse glasnejša, prepoznavnejša in bolj profilirana, pa ne le kot glasbenica, temveč tudi kot režiserka (kar je sicer njena izobrazba, režijo je študirala na AGRFT) in glasbena producentka. Ne režira samo svojih spotov – prejšnji teden je luč sveta ugledal spot za skladbo Baby Blue, ki ga je posnela med karanteno –, temveč tudi spote uveljavljenih glasbenikov, kot sta trojec Matter in balkanska senzacija Senidah. Zanje je značilna mehka, na trenutke feminilna, na trenutke gangsta estetika, mesto v njih pa pogosto najdejo naključni predmeti in podobe, ki pritegnejo Kuklino pozornost. Obožuje na primer cvetlice, navdihne jo kakšna slika v galeriji, objava na Instagramu, prizor z ulice, čustveno stanje. Podpisana je pod videospot za Senidino uspešnico Mišići, ravnokar je izšel tudi njen spot za najnovejši Senidin komad Piješ.

Mlada glasbenica je pritegnila klan umetnikov in ustvarjalcev, ki se navdušujejo nad njeno glasbo, estetiko in prezenco: oblači jo mladi modni oblikovalec Damir Raković Ponorelii, ki pravi, da je ena njegovih muz, pri projektu Deblas/Boginje je združila moči s plesalko flamenka Urško Centa in glasbenico Katjo Šulc, prepričala je tudi znanega srbskega glasbenika in producenta Cobyja, ki mu je bila njena glasba tako všeč, da je sodeloval pri eni izmed skladb na njenem prvem albumu Katarina, ki je izšel lani. Z njim je navezala stik, četudi ni zares pričakovala, da se bo odzval. »Zelo sem samokritična, strah me je zavrnitve in redko pišem komu z vprašanjem, ali bi sodeloval z mano.« Kar se režije spotov tiče, pa ljudje k njej prihajajo sami. »Ljudje, ki jih poznam in se ukvarjajo s podobnimi rečmi kot jaz, so imeli na začetku kariere investitorja. Sama pa sem začela popolnoma ’z nule’, veliko znanja sem osvojila s pomočjo YouTube tutorialov, ime pa sem si pozneje zgradila s pomočjo socialnih medijev in priporočil. Nikoli nisem imela dovolj denarja, da bi ga vložila v promocijo, še zdaj svoje spote delam zelo ’low budget’. A mislim, da mi je uspelo zaradi velike vztrajnosti in zaradi tega, ker je moj način ustvarjanja v slovenskem prostoru nekaj svežega.«

Iz leta v leto ima več naročil, tudi na Balkanu – epidemija koronavirusa ji je na primer prekinila snemanje v Beogradu – a še vedno ne more reči, da dobro zasluži. »Moji prijatelji v Beogradu, ki se ukvarjajo s produkcijo, lahko živijo od tega samo zato, ker ’štepajo’ spot za spotom. Zdi se mi, da bi mi v tem primeru padla kakovost. Ljudje se name obračajo zato, ker vedo, da se vsakemu spotu res posvetim. Poleg tega nimam poslovne mentalitete: če mi kak projekt propade, se ne sekiram zaradi denarja, ampak ker mi je žal, da ne bom mogla izpolniti svoje vizije; počutim se, kot da se moj otrok ne bo rodil. (smeh)«

Se bo pa letos, vsaj tako je načrtovano, rodil njen drugi album Fantasy z istim naslovom kot celovečerec, za katerega ravno piše scenarij. Ima celo že ime za tretjega: Kruševo, rojstni kraj njene matere v Makedoniji. Kot deklica, odraščajoča v Krškem, se je balkanskih korenin sramovala, danes pa se zaveda, da je makedonsko-vlaška kulturna dediščina nekaj, na kar je lahko ponosna, zato bi se rada rojstnemu kraju svojih prednikov poklonila z glasbo. »Celoten tretji album si želim posneti v družinski hiši v Kruševem, pa tudi videospote za skladbe bi rada posnela v Makedoniji. Poleg tega komaj čakam, da spet obiščem svojo družino tam – to so res topli in skromni ljudje, zelo rada preživljam čas z njimi.«

Kuklin celovečerni film Fantasy se bo, tako kot njen kratki igrani film Sestre, dotikal družbeno pomembnih tem, ki so ponekod še vedno tabu ali pa si jih ne želimo priznati: različnih oblik ženskosti, ujetosti v družbena pravila, transspolnosti, homoerotike. »Sploh homoerotika me zanima, kajti Balkan je glede homoseksualnosti še vedno zelo konservativen – in kjer je največ homofobije, je največ latentne homoseksualnosti,« pravi. Veliko se, čeprav ne vedno namerno, ukvarja tudi s tem, kako je biti ženska – kajti hočeš nočeš je to, da si ženska in javno izpostavljena oseba, kot je sama, že politični statement. »Tako je danes in še sto let bo. Vse osebno je politično. Ampak nočem se preveč obremenjevati s tem, zdi se mi, da se proti temu najlažje borim tako, da obstajam in delam. Saj vsake toliko časa kaj napišem na to temo, na splošno pa mi ni do teoretiziranja – bolj do teroriziranja. (smeh)« Z glasbo, seveda.