Igra, ki jo lahko plačaš z življenjem

Gejm, igra. Pogoji zanjo: biti moraš begunec, ki poskuša premagati zadnji del poti od Bosne do slovenske meje, da bi v območju Evropske unije lahko zaprosil za azil in začel novo, boljše ali vsaj normalno življenje. Pravila? Jih ni, zavedati se je treba le, da ni nujno, da preživiš. Gejm je figura nemočnega človeka v kolesju birokracije in tehnologije, ki mora igrati, ker mu ne preostane nič drugega. Če mu ne uspe prvič, poskusi znova – in nato spet! In spet!

Igra je nevarna, stave so visoke. Od leta 2018 je v Sloveniji v njej umrlo vsaj 24 ljudi. Eden izmed njih je bil mlad Sirec, ki je novembra 2019 v Ilirski Bistrici umrl zaradi izčrpanosti. Primer je presunil režiserja Žigo Divjaka, enega naših najprodornejših mladih režiserjev z izrazitim socialnim čutom, ki s svojimi predstavami opozarja na krivice zunaj udobja naših socialnih mehurčkov.

Zakaj je preminuli begunec pred smrtjo na pomoč klical brata v Nemčijo? Zakaj se ni obrnil na policijo ali urgentno medicinsko pomoč, kar bi mu lahko rešilo življenje? »Ko smo začeli preiskovati tega in podobne primere, smo ugotovili, da je zelo jasno, zakaj ne kličeš policije – ker ti to ne bi nič pomagalo.« Slovenska policija namreč prosilce za azil vrača na Hrvaško, ta pa v Bosno, ob tem pa so pogosto izpostavljeni brezčutni torturi.

Že takrat je Divjak vedel, da bo to material za predstavo, a je sprva mislil, da se bo osredotočil le na mrtve begunce na Kolpi. Z ekipo je začel prebirati poročila Infokolpe, Pravno informacijskega centra in Amnesty International, ki so se vsa ukvarjala s tem, da slovenska policija ne sprejema prošenj za azil. »Povezali smo se z ljudmi, za katere smo že vedeli, da se s tem aktivno ukvarjajo, tako novinarji kot aktivisti, in prišli tudi do pričevanj beguncev.« Takrat je postalo jasno, da bo predstava temeljila na pričevanjih, zbranih na portalu Border Violence Network. »Na njem so objavljeni podrobni intervjuji z ljudmi, ki jih Slovenija brez azila pošlje nazaj na Hrvaško, od tam pa spet v Bosno. Te zgodbe so grozljive, vsaka zase te presune. Najhuje pri vsem tem pa je, da ne gre za ekscese, ampak ustaljene postopke.«

Pričevanja beguncev, ki so jih minimalno spreminjali, večinoma gre za navedbe v obliki, v kakršni so se pojavljale v poročilih, na odru interpretirajo igralci Sara Dirnbek, Maruša Oblak, Vito Weis, Primož Bezjak in Matej Puc. Tudi gledalca, ki je sicer seznanjen z begunsko problematiko, šokirajo oblike nasilja, ki so ga doživeli begunci. Pretepanje s pendreki, razbita glava, tlačenje v kombi brez klime sredi vročega poletja – ali pa obratno v mrazu, odrekanje tekočine, kričanje, zmerjanje, popolna degradacija. Večina nasilja se dogaja na hrvaški strani, nasilje slovenskih policistov je redko zabeleženo; vendar pa to, pravi Divjak, ne zmanjšuje njihove krivde, problematično je namreč, da ljudem ne omogočijo, da bi zaprosili za azil, in jih vrnejo na Hrvaško. Tistim na slovenski strani je pač jasno, kaj se bo zgodilo z njimi. Vedo, kam jih pošiljajo. Kako je mogoče, da je nasilje nad begunci tam postalo norma, ob katero se nihče ne obregne? »Glavna težava je normalizacija delitve na ’nas’ in ’njih’. Za nas obstajajo človekove pravice, pravna država, zanje pa nič od tega. Ko ta razmejitev postane tako jasna, zlahka padejo tudi vse ovire v zvezi s tem, kaj je dopustno početi človeku in kaj ne. In zdi se mi, da če ne sankcioniraš prvega ekscesa nad begunci, to hitro postane nova normalnost. Nimam podatkov, da bi na Hrvaškem obstajala navodila, naj jih pretepajo, se pa takšno ravnanje gotovo ne kaznuje, kar pomeni, da se potiho odobrava,« meni Divjak.

Živimo v negotovih časih, pravi Divjak, ko si vsak od nas želi, da bi za svojo negotovost, strah ali nesrečo lahko okrivil koga drugega. »Predstavljam si, da v precej odročnih krajih, ki jih kar naenkrat prečkajo ljudje iz neke popolnoma druge kulture, to sproži neke vrste strah, obenem se ti pa zdi, da lahko ves gnev nad tem, da imaš slabo plačo, kredit, ki ga komaj odplačuješ, zneseš nad beguncem, kot bi bil on kriv za vse, kar se ti dogaja. Kar je žalostna posledica trenutne politike, ki to podpihuje.«

Sklepni del predstave prinaša posnete izpovedi beguncev, ki so uspešno odigrali gejm in lahko zaprosili za azil v Sloveniji. Vendar tudi te zgodbe niso rožnate. »Tudi če ti uspe zaprositi za azil, se znajdeš v popolnoma novem polju negotovosti, kajti birokratski postopki lahko trajajo nenormalno dolgo, tudi po štiri leta,« opisuje Divjak. »Eden od beguncev, s katerim smo se pogovarjali, ima subsidiarno zaščito že tri leta in pol in se poskuša vključevati v družbo. Vesel je, da je lahko v Sloveniji, a hkrati je njegovo življenje negotovo, ne ve namreč, ali mu bodo zaščito podaljšali. Si lahko ustvari življenje tukaj? Nekaj je gotovo že investiral v vključevanje, naučil se je slovensko in tako dalje, a prihodnost je negotova. Zdi se mi, da se naša država aktivno trudi, da bi se beguncem pokazala kot neprivlačna. Če moraš štiri leta čakati, da sploh lahko začneš delati, se polnokrvno vključevati v družbo, kdo si bo sploh želel ostati v taki državi? Kdo bo sploh vstopal v državo, ki ima na meji žico? Občutek imam, da je sporočilo oblasti: Ne poskušajte, če pa že, ne vztrajajte, ker vas tukaj ne čaka nič lepega.«

Predstava:
Gejm
Režija: Žiga Divjak
Igrajo: Primož Bezjak, Sara Dirnbek, Maruša Oblak, Matej Puc, Vito Weis
Datumi: 12., 13., 15., 16., 17., 19., 20., 22., 23. 6.
Lokacija: Slovensko mladinsko gledališče