Markus Zusak: Fant, ki je postal most

+ + + +

Glina, ki zlepi vse

Že v prejšnjem Zusakovem romanu, Odposlancu, je ena od nalog, ki jih mora izpolniti sel neznane sile, ki z njim komunicira s pomočjo igralnih kart, preprečiti ravsanje in garbanje skupini bratov. Zdaj so takšni bratje, vseh pet in en prav posebej, v ospredju pisateljevega zanimanja.

Fant, ki je postal most je zgodba o avstralski družini. Družina ima migrantsko preteklost: mati je že v času sindikata Solidarnost kot pianistka pobegnila iz Poljske in se prek Avstrije priselila v Avstralijo; Zusak to dogajanje opremi z nekaj občimi mesti in primeri vzhodnih disidentov izpred desetletij prej. Mati začne na dnu, vendar na dan očetove smrti že kupi klavir in ob tem spozna nekdaj talentiranega slikarja – Morilca, kot ga imenujejo sinovi, ki ga do obisti sovražijo. Roman o Clayu, ki je dobil ime po glini, je tako zgodba o fantih, ki odraščajo sami in na trdo. Pretepanja, naporni treningi, kadar rezultati izostanejo, igranje klavirja po materi, kar jih kljub zafrkavanju vrstnikov navda s posebno zavestjo o lepem in kreativnem, ki v okolje ne sodi, ter trma in upornost po očetu. Ta pride nekega lepega dne na obisk, v hišo z domačimi živalmi in nepomito posodo, s prošnjo: gradi most in potrebuje pomoč.

Fant, ki je postal most je saga, ki zlepi usode poljskih migrantov in avstralska zakotja. Zusak posamezne usode odstira počasi, zadržano: začne se z odkopavanjem pisalnega stroja, na katerega pripovedovalec, najstarejši brat, ki so se mu zgodbe o trojanskih herojih očitno najbolj usedle, spiše družinsko zgodovino. Skoraj mitologijo, ki vključuje vzpone in padce, tudi velike skrivnosti in boleče izgube; Zusak namreč tokrat počasi poglablja in izostruje kartografijo bolečine. Za razliko od romana o (od)poslanstvu, ki je spominjal na mladinsko literaturo z metafikcijskim preobratom, je to napeta, zadržana štorija; koplje po sentimentih, kar bralca navleče na poveličevanje partnerstva in zvez za večno, ki jih potem seveda grobo prekine čas. Bolezen. Nesreča. Že kaj. Vendar se fantje, starša in tisti zraven borijo z ideali, s presežnim, umetniškim, ki jih osmišlja in jim kaže pot v najtežjih časih. Zusak je sentimentalno zgoščen, pripovedno spreten, saj se skrivnosti in njihova tragika razkrijejo šele ob koncu. Tako dobimo napeto, mestoma surovo, iz fragmentov spominov stkano in srce parajočo zgodbo o odraščanju v bližini hipodroma, o sobivanju med živalmi in ljudmi, tudi o spravi, ko uspejo preseči nasprotja in trde reakcije. Zgodba o pregretem avstralskem okolju je spisana kot spogledovanje z evropsko literarno prakso po modernizmu, pripovedna tehnika je blizu recimo sodobnim mlajšim nemškim avtorjem, kar ni naključje, saj je Zusak po materi ravno iz tega jezikovnega – in literarnega – bazena. Hkrati pa vešč v rabi prijemov in vzorcev iz sentimentalnega žanrskega čtiva.