Nevena Aleksovski, slikarka, ki poskuša na platno ujeti vizualno tišino

Slikarka Nevena Aleksovski (1984) se te dni odpravlja na otok Krk, kjer bo v okviru projekta Skalinada, ki ga organizira Ravnikar Gallery Space, dva tedna gostja umetniške rezidence v mestu Omišalj. Posebej všeč ji je, da ji v tem obdobju ni treba ustvariti nobenega umetniškega dela ali postaviti razstave, temveč bo rezidenca predvsem čas za umik in introspekcijo. »Ne morem dovolj poudariti, kako pomembno je to za nas, umetnike,« pravi. »Da imamo čas za razmislek, ne nujno za produkcijo. Sploh ker redkokdo živi od umetnosti in imamo kaotičen vsakdan, ustvarjanje pa zahteva umiritev in fokus.« Čas za umiritev je imela po sili razmer sicer pred kratkim, ko so bile njene službene obveznosti – dela kot likovna pedagoginja v galeriji Škuc – na čakanju in je v karanteni za štirimi stenami pripravljala gradivo za samostojno razstavo And then so clear v Ravnikar Gallery Space, ki je bila na ogled do konca maja. Predstavila je dela minimalističnega likovnega izraza, skozi katera je raziskovala, kako s čim manj povedati čim več. Že posamezen simbol je tako lahko skladišče emocij in različnih pomenov. Naslov razstave je vzela iz istoimenske skladbe Briana Ena – pri izbiri naslovov razstav si pogosto pomaga z glasbo in poezijo. »Pesem mi je všeč, ker je zelo eterična, transcendentalna. Stavek ’and then so clear/in nato tako jasno’ pa je širok, zame morda pomeni neko potrebo po razjasnitvi, po tem, da imaš čiste misli. Stvari v življenju velikokrat niso jasne. Pomembne informacije ves čas dobivamo od medijev, tega pa je toliko, da jih težko filtriramo. Ne znamo več izkristalizirati pomenov, neke resnice.«

Pri razčiščevanju in filtriranju informacij ji seveda pomaga tudi umetnost. »Morda imam v umetnosti zato rada minimalizem.« Pogosto je na platnu en sam lik, objekt, vzorec, ki zavzame komaj četrtino slike; vendar je pozicioniran skrbno, kajti prostor je del njenih kompozicij in pomemben element umetniškega dela, pomembnejši kot pri delih, ki so bolj nasičena. »Minimalizem je tudi moj odziv na veliko število informacij: v ustvarjalnem procesu poskušam na platno ujeti nekakšno vizualno tišino. Slika je objekt kontemplacije, ponuja umiritev, vrata v neko drugačno realnost. Vendar niti tako ne pridem do konca – nekaj nejasnosti vedno ostane.«

Rojena je v mestu Bor na vzhodu Srbije, po končani srednji šoli se je preselila v Novi Sad, kjer je tudi diplomirala iz slikarstva. V Slovenijo je prišla po naključju; v okviru programa EVS, mednarodnega programa mobilnosti mladih, je leto dni delala v galeriji Alkatraz, nato pa v Ljubljani na Fakulteti za družbene vede vpisala še magisterij iz kulturologije. Takrat je imela v Sloveniji tudi fanta in vse se je lepo poklopilo, vseeno pa ni računala na to, da bo ostala. »Pri štiriindvajsetih ali petindvajsetih nimaš točne agende, bolj ti gre po glavi to – potujmo, uživajmo življenje,« se nasmehne. »Bolj sem se videla na primer v kakšni Barceloni. A potem so se stvari tu začele dogajati in spoznala sem, da je Ljubljana moj dom. No, takrat pa se mi je tudi na umetniškem področju zares odprlo. (smeh)«

Po zaključku razstave And then so clear se je Nevena Aleksovski skupaj z ustvarjalci Mario Karnar-Lemeschewo, Oliverjem Pilićem, Zoranom Pungerčarjem, Markom Šajnom in Heleno Tahir udeležila še nekajdnevne delavnice v Hiši kulture v Pivki, naslovljene Krpanka ali cesarski praženec, znotraj katere so udeleženci razmišljali o razmerju med delodajalci in delojemalci in ga na likovni ravni obravnavali skozi tehniko lesoreza. »Ostali udeleženci so se z lesorezom že srečali, midva z Zoranom Pungerčarjem pa sva ga delala prvič, tako da je bila to zame nova izkušnja,« pravi. Njen primarni likovni izraz je sicer risba (tudi številne njene slike, četudi naslikane v tradicionalni slikarski tehniki olja na platno, so na prvi pogled videti kot risbe), a se izletov na druga likovna področja, kot sta lesorez in ilustracija – pred leti je ilustrirala pesniško zbirko Ljubica Rolanda Barthesa prijateljice, pesnice Ane Makuc –, pa tudi grafike in zini, ne brani. Nasploh se ji zdi, da je iz risbe najlažje prehajati v druge likovne tehnike. Razstava del, nastalih znotraj delavnice Krpanka, bo na ogled do 26. junija. Sicer pa se veseli še ene nove izkušnje, ki je povezana z njeno zaposlitvijo: v galeriji Škuc bodo kmalu začeli projekt, namenjen srednješolcem, ki jim bo poskušal približati medij aktivističnega videa. »K sodelovanju smo povabili intermedijsko umetnico Valerie Wolg Gang, ki bo mladim pokazala, da se umetnost lahko uporablja tudi v aktivistične namene.« Približevanje sodobne umetnosti mlajšemu občinstvu je v fokusu njenega pedagoškega dela v galeriji. »V šolskem kurikulumu je sodobna umetnost namreč zelo slabo prisotna, na tem področju zeva ogromna luknja, zato imajo kasneje mnogi odklonilen odnos do nje. S projekti in delavnicami v galeriji se torej trudimo zapolniti to luknjo, biti most med umetnostjo in mladimi.«