Roman Rozina: Po cipresah diši

O bridkih in ostalih koncih

Rozina, vse bolj opazen prozaist, se v zbirki pretežno daljših in novelistično razčlenjenih zgodb spogleduje s končnostjo. Ciprese nam ob otožnih zvokih trobente ali poklicno rdečeličnih pevcih in zamirajočem zvoku trobente v ozadju prikličejo smrtnost, slovo, težak vonj pogrebnih vencev in svečano pokopališko atmosfero. Rozina vse to in še marsikaj zraven izpisuje pretežno zafrkljivo in skoraj humorno, nekatere od zgodb so postavljene v bližino humoreske.

Niso vse zgodbe o smrti, so tudi o naključjih in usodnosti, o ponavljanju imen v različnih situacijah, ki jih potem eni razumejo kot ključ naključnosti, so o tistih, ki so jih po bilančnem samomoru pravočasno sneli z veje in pasu, so o briljantnem predavatelju, ki imenitno obvlada avditorij in uživa v vanj kot avtoriteto zročih zvedavih očeh, dokler se ne začne izgubljati in ga šele strežnica postavi na trda domska tla. Druge problematizirajo (nes)končnost ter namesto nje ponujajo cikličnost in ponovljivost, kjer med premislekom o teh zapletenih zadevščinah profesorica zgreši izstopno postajo in se mora vračati. Seveda k obsmrtnim zgodbam sodi še kakšna zdravstvena in Rozina jo potegne enkrat skozi oči bolezenskega gleduha, ki hoče bolečino spoznati skozi trpljenje drugih ter jih zato zalezuje in zaslišuje po čakalnicah, drugič se posmehuje svarilnim napisom na tobačnih izdelkih, ki zaradi sličic, tudi takšnih, izbranih pri klasikih slikarskega modernizma, Tisnikar in Mušič od domačih, na primer, naslavljajo fetišizem zbirateljev.

Rozina se tiho spogleduje z literarno tradicijo, njegov pripovedovalec je vseveden in govori z avtorskim glasom, ki ga prilagaja poklicem in izobrazbeni ravni portretirancev. Drastičnosti ni; jasno, da so nosilci zgodb malo čudaški, v zamaknjenih psihičnih stanjih, da zgodbe gradijo na preobratih in prelomih v pripovedni in psihološki logiki, vendar je pri Rozini konec pogosto samo zaostritev usod in zmot malih ljudi. Tem sledi daljši čas, recimo od prve službe proti upokojitvi, to so skrbno, vendar ne detajlno izpisane biografije prezrtih, ponižanih in razžaljenih – včasih takšnih tudi brez razloga. Drugič se srečamo z vrsto muhavih naključij, ki so verjetna, vendar jih šele polno razvita karakterna hiba spretno umesti v lastno popačeno podobo sveta. Zbirki Po cipresah diši je lasten distanciran, tudi nekoliko vzvišen posmehljiv pripovedni ton, ki si veselo privošči domoljuba in ljubitelja zastav, ki ugleda najlepšo do sedaj, mavrično, na čelu povorke in jo je potem pripravljen braniti pred obritimi napadalci iz nasprotnega tabora. Ker je Rozina pronicljiv opazovalec literarne scene in je v prejšnjih prozah pogosto pisal o umetnostnem pogonu, tokrat ne manjka niti ena o avtorstvu in krajah, seveda ne literarnih in citacijskih, bolj gre za poštne kraje in prisvajanja poslanega na anonimne literarne natečaje, kar pozna od znotraj, saj na njih precej uspešno sodeluje.