Jože Pirjevec: Partizani

+ + + +

Knjiga, ki bi ji bolj ustrezal naslov – Zgodovina NOB.

Avtor namreč ne predstavlja fenomena partizanstva: njihovega vsakdanjega življenja, karierne promocije, razsipanja življenj z nesmiselnimi juriši, bolnišnic, vojaških taktik, prehranjevanja, propagande, notranjega terorja, kaznovalne politike v enotah, idejne discipline in propagande, kulturnih mitingov ipd. Preprosto sledi vojaški zgodovini v okviru vse Jugoslavije. Tu stori korak naprej od partizanaric, saj beleži tudi partizanske uzurpacije ter zločine nad civilisti in vojnimi ujetniki. V delo je vključena tudi opazna količina literature nepartizanske strani (izpusti pa med drugim spoznanja Bajtove knjige Bermanov dosje) ter kritična perspektiva do posameznih poveljnikov: I. Mačka naslika kot zvestega, surovega, komaj pismenega tesarja. Jezik prehaja iz zgodovinopisnega v pesniškega (Nemci so bili odločeni ščititi Jadransko morje z nohti in zobmi), kdaj v advokatskega (280 Italijanov se je predalo, ko so jim zagotovili, da jih ne bodo pobili.

Besede niso popolnoma držali, saj so postrelili vseh 31 častnikov), termine pa spreminja za evfemistične potrebe: potem ko poprej govori o domobrancih, povojnih strahot v Kočevskem rogu ne opisuje kot poboja domobrancev, temveč kvizlingov. Ker piše o vsem po malem, ne kapitalizira intrigantnih tem. Tito leta 1944 naroči, da vodjo slovenskega osvobodilnega boja, Borisa Kidriča, razrešijo vseh funkcij in ga začasno pošljejo v zapor, ker se je samostojno zavzemal pri Britancih za materialno pomoč. Dogodek, ki bi zahteval podrobno analizo: kako je mogoče, da osrednje figure slovenske vojske njegovi borci ne branijo, ampak ga na migljaj aretirajo? Ali je imel Tito vzporedno oblast v Sloveniji v podobi agentov, ki jim je pošiljal neposredne direktive za izvršitev vojaškega puča zoper odločitve OF?

Knjiga, ki bi bila vratolomna leta 1985