Nevaren

Janko Lorenci

26. 6. 2020  |  Mladina 26  |  Kolumna

Janeza Janše v tako surovi varianti, kot je njegov tokratni mandat, še nismo videli. Tretjič je res nevaren, toliko bolj, ker se marsikaj prelamlja ne samo v Sloveniji, ampak tudi okoli nas. Te spremembe lahko postanejo nepovratne.

Najnevarnejše je oblastno spreminjanje institucij, njihove drže, (ne)odvisnosti, medsebojnih razmerij. Pot do tega je praviloma brutalno premočrtna: oblast na vrhove ustanov nastavlja svoje ljudi (nadpovprečno brezobzirne, v tem se kadriranje SDS razlikuje od kadriranja drugih strank) ali pa v njih spodbuja delovanje svojih gorečih privržencev. V sodstvu, na primer, je bila izrečena sramotna sodba, ki Janši dovoljuje novinarke zmerjati s prostitutkami. Če direktna pot ni na voljo, potekajo zaviti manevri kot denimo pri neizvolitvi Terška za ustavnega sodnika. V komplotu je sodeloval tudi predsednik države Pahor.

Napadene ustanove z vsako tako predelavo izgubijo nekaj notranje stabilnosti, profesionalnosti in zunanjega zaupanja, država pa je po vsakem Janševem mandatu bolj razsuta. Poglejmo primer policije. Janša je bliskovito zamenjal njen vrh, zdaj pa jo skuša predelati v klasični represivni aparat, ki brez pomisleka in po potrebi s silo brani vsako in vsakršno, tudi nedemokratično oblast. Premier je zlorabil epidemijo, zdaj to počne – deloma že uspešno – s policijo. Poligon za to so protesti, kjer si policija, skladno z ukazi z vrha vlade, dovoljuje vedno več, ravna v bistvu protiustavno in izziva resen konflikt s protestniki. Če se bo zgodil, robokopi pa bodo zaukazano grobi, bo prestopljen psihološki prag in policija bo, upa cinični um v vladni palači, naposled »naša«. Na vprašanje, zakaj hoče Janša tako policijo, je mogočih več odgovorov. Taka je pač avtokratska pamet, vse si hoče podrediti, zlasti še represivni aparat. Drugi odgovor: taka policija ne bo raziskovala starih in svežih Janševih grehov. Tretji razmislek: predsednik vlade že računa na posebne, izredne razmere, v katerih hoče imeti policijo brezpogojno na svoji strani. Kakšne izredne razmere?

V tem mandatu se država na vseh ključnih področjih giblje v slabo smer. Sistematično pritiska na medije (zlasti na javno rtv) in kulturo, ker pač niso »naši«, a pomembno oblikujejo javno mnenje. Na obeh področjih utegne kombinacija take oblasti in virusa marsikaj uničiti za vselej. Mednarodno se rinemo k višegrajcem, se tako zavestno plazimo na obrobje EU in izgubljamo glas spodobne demokracije. V isti sapi oblast načrtno razgrajuje sistem nevladnih organizacij, ki je blažil uničevanje okolja. Hkrati brez pravega nadzora premika orjaške količine denarja, pri tem pa vemo, da sta premier in njegova stranka kronično zapletena v finančne malverzacije. To potrjuje tudi škandalozno nabavljanje zaščitne opreme.

Janši gre pri predelovanju Slovenije na roko več stvari. Prvič, ima nekaj zaslug za zatiranje epidemije. Drugič, epidemija se lahko vrne in znova prinese izredne razmere, pisane Janši na kožo, virusu pa se da pri tem pomagati, na primer s prezgodaj ali preveč odprtimi mejami. Lomastenje po domovini mu lajša kaotični mednarodni položaj – pandemija in njene posledice, zaostrene težave EU, vznikanje trumpov po vsej obli … Zanj seveda dela tudi drobtinčarstvo opozicije. Kritična točka pa lahko prav tako postane negotova usoda volitev. Ali je Janši sploh do tega, da se odločba ustavnega sodišča, po kateri je treba volilno zakonodajo urediti najkasneje decembra letos, uresniči? Ali mu ne bi bolj ustrezalo kaotično, pravno problematično, negotovo stanje, ki se lahko izrodi v marsikaj? Skuša zato izdelati popolnoma vodljivo, poslušno policijo?

No, pred našim potencialnim potentatom sta dve bistveni oviri. Prva je dejstvo, da večina volivcev še naprej podpira levo sredino. Druga izvira iz prve: strankarsko zavračanje sodelovanja z Janšo ostaja živo in te stranke bi, kot napovedujejo ankete, dobile več glasov kot SDS s priveski.

Skratka, Janša po volitvah zelo verjetno ne bi mogel sestaviti nove koalicije, tudi če bi bila SDS najmočnejša stranka. Sedanji premier to ve in se tudi zato obnaša, kot da nima več kaj izgubiti. To bi lahko bila razlaga za številne nerazumljive, zanj škodljive in celo za njegove simpatizerje čudne poteze. To hkrati pomeni, da bo hotel na vsak način končati ves sedanji mandat, do takrat pa bo stvari še zaostroval, ustvarjal izredne razmere, kanaliziral denar v izbrane žepe in brezobzirno nastavljal »naše« v upanju, da jih bo nekaj ostalo tudi po čistkah, ki bodo sledile padcu z oblasti. A ta nemožnost novega mandata ga dela še nevarnejšega.

Predčasne volitve bi bile dobrodošle, saj se škoda zaradi janšizma na oblasti veča iz meseca v mesec. A ker se ga do konca mandata zelo verjetno ne bo mogoče znebiti, je treba storiti vse, da ne bo znova postal premier ali pa, z izgubo oblasti pred očmi, vlekel poteze obupanca: zavestno ustvaril kaos, po zgledu Trumpovih namigov ne priznal volitev ali celo – tega ne verjamemo, saj v tem pogledu ne more računati na vojsko ali policijo – tvegal nekakšen udar.

Miren pogled na položaj pravi: mož je ta čas nevaren, v perspektivi pa šibek in bo izgnan iz vladne palače. A tudi za to je potreben zavesten, aktiven odpor protestnikov, opozicije, nevladnikov, gospodarstva, medijev, sindikatov ... Ovirati in nato odvoliti ga gre ne samo zaradi »abstraktne« demokracije, pravnosti itd., ampak tudi zaradi zelo otipljivih stvari. Pod njim bo velika večina državljanov, tudi mnogo njegovih zvestih volivcev, živela bolj nadzorovano, strahovano, negotovo – in slabše, bedneje. Kajti taka vrsta ljudi vedno dela zgolj zase in za manjšino, proti koristim večine.