Ajda Smrekar, igralka, ki prek svojih vlog preizprašuje sebe

Dan po izidu te številke Mladine, 27. junija, bo v Mestnem gledališču ljubljanskem premiera drame Koščki svetlobe britanskega dramatika Simona Longmana, v kateri Ajda Smrekar igra Jess, zgovornejšo, impulzivnejšo polovico sestrskega para. Sestri se po dvanajstih letih, ki sta jih preživeli vsaka na svojem koncu, spet srečata v deževni noči in poskušata nadoknaditi, kar je bilo zamujenega. Koščki svetlobe so tankočuten oris kompleksnega, bolečega sestrskega odnosa – povsem drugačnega, kot ga ima Smrekarjeva s svojo osem let mlajšo sestro ali deset let mlajšim bratom, s katerima se kljub razliki v letih zelo dobro razume. Tudi v predstavi igra starejšo sestro, a tokrat je starejša le za leto dni.

Jess je gonilo predstave, v njej brbota od reči, ki bi jih rada povedala sestri, in pri tem se večino časa ne zadržuje kaj preveč; Sara, umirjena in pohlevna – upodablja jo Lena Hribar –, pa odgovarja v enozložnicah ali pa sploh ne. »Študij je bil zame precej zahteven, predvsem zaradi obilice teksta, razsekanih stavkov in asociativnih, miselnih preskokov. Gre za intimno dramo, ki globoko zareže v sestrski odnos, kjer tisto, kar je bistveno, kljub poplavi besed ostane neizrečeno,« pravi Smrekarjeva. Vseeno ima občutek, da bo Jess ena njenih ljubših vlog; kot na primer Petra v Tihem vdihu, verjetno najuspešnejši MGL-jevi predstavi predlanske sezone, Sara v Divjadi, ki jo je ravno tako kot Tih vdih režiral Nejc Gazvoda, ali Helena v Lorencijevem Snu kresne noči. »Jess se sicer še ni zares rodila, saj smo tik pred premiero. Zato sem v tem trenutku ravno prav ranljiva, da ob misli nanjo postanem vznemirjena in čustvena. Vsaka vloga ti nekako zleze pod kožo, tudi če se ti ob prvem branju zdi, da je daleč od tvojega habitusa. Ko daš ego na stran, vedno najdeš stične točke. Jess je težka, agresivna in dominantna, a vendar želi sestri prisluhniti, želi obvladati situacijo, neumorno išče načine, kako se ji približati, čeprav tega večino časa ne zmore. Je tudi čustvena, vsaka reakcija ali pa odsotnost le-te s strani mlajše sestre jo lahko vrže iz tira. Velikokrat se zalotim, kako prek svojih vlog vzporedno preizprašujem sebe.«

Ajda Smrekar sodi med igralce, ki so vidni tudi zunaj gledališča, kajti poleg tega, da je zaposlena v Mestnem gledališču ljubljanskem, igra v serijah in filmih, sinhronizira risanke, nastopa v oddajah, kot je mladinska Osvežilna fronta, občasno odvodi kakšno prireditev in še kaj. Njeni produktivnost ter disciplina sta posledici tega, da je svoj čas delala dve fakulteti hkrati: na Fakulteti za družbene vede je študirala komunikologijo – to je bila njena varna opcija, kajti bala se je sprejemnih izpitov za študij igre –, nato pa se vseeno vzporedno vpisala še na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo. »Na akademijo prideš zjutraj in odideš zvečer, ob tem pa te delo čaka še doma. Z uvedbo bolonjskega sistema so postala tudi na Fakulteti za družbene vede predavanja obvezna, kar pomeni, da sem morala zelo dobro načrtovati svoj čas in usklajevati oba študija,« pravi. Ko je končala oba faksa, je nadaljevala z enakim tempom. »Mogoče se je vame usidral strah, ki spremlja generacijo, ki ji pripadam: pred negotovo prihodnostjo, pred pomanjkanjem služb, pred slabo plačanimi projekti; strah pred tem, da če samo za ztrenutek popustiš, se vse lahko ustavi.« Pa še ena reč ji je privzgojila disciplino: ples. Od petnajstega leta je bila članica plesne šole Kazina. S plesom se je začela ukvarjati razmeroma pozno, ker je pred tem trenirala športno gimnastiko, a se je kljub temu hitro vklopila in veliko nastopala. Bila je denimo med plesalci, ki so z uvodnimi točkami otvarjali prireditve, kot so Viktorji ali Ema. Tako se je že zgodaj navadila odra, odrskih luči in kamer, kar ji še danes, pri igri, pride zelo prav.

Pred kratkim smo jo na malih zaslonih lahko gledali v vlogi pravnice Nike v kriminalni seriji V imenu ljudstva, ki je bila na sporedu takoj za še eno domačo kriminalko, serijo Jezero, tako da je bilo videti, da smo se kar naenkrat znašli v poplavi domačih krimi serij (pred Jezerom se je vrtela še Ekipa Bled), čeprav so V imenu ljudstva snemali leto kasneje. »Kar zadeva žanre, se mi zdi, da domača produkcija poskuša slediti svetovnim trendom, in ker so trenutno priljubljene kriminalke, se to pač snema tudi pri nas,« meni. »Televizija Slovenija je uspešno usmerila moči v produkcijo domačih vsebin, domačih zgodb, kar je zelo pohvalno. Gledanost kaže, da si jih ljudje želijo, seveda pa pričakujejo, da bo z vsako novo serijo vsebina boljša in kakovost še višja. Zato je pomembno, da domača produkcija teče neprekinjeno. Tako se vzdržuje tudi vsa potrebna infrastruktura na profesionalni ravni. Nujno je zagotoviti kontinuirano vlaganje v filmsko produkcijo, saj tako kot dobri igralci tudi ta potrebuje kilometrino. Zagotavlja pa tudi delo veliko samozaposlenim.«