David Diop: Več kot brat

Glas koloniziranih

David Diop, v Franciji rojeni pisec senegalskih korenin, v romanu tematizira svoje rojake v rovih prve svetovne vojne, tako imenovane senegalske strelce, pripadnike kolonialne najemniške garde. Borili so se zaradi neažuriranih predstav o junaštvu in naravi vojne ter obeta kariere, ko so pridobili francosko državljanstvo in pokojnino. Njih so še bolj kot ostale pošiljali napadat sovražnika čez čistine, nezakrite pred topovskim ognjem.

Pripovedovalec Alfa nam v zelo osebnih poglavjih razlaga, zakaj je prevzel podobo, ki so jim jo vsiljevali: ker kljub prošnjam ni uspel ubiti svojega težko ranjenega tovariša – ki je po materinem odhodu k fulanskim nomadskim pastirjem, od koder se ni nikoli vrnila, poskrbel, da je našel mesto v njegovi družini –, čeprav mu je visel drob iz trebuha na vmesnem, nikogaršnjem ozemlju. Takrat spregleda vso absurdnost lastnega, pa tudi početja drugih, in vzame stvari v svoje roke, hodi čez globače na sovražnikovo ozemlje, se maščuje in mori posamično. Pri tem je tako uspešen, da se ga ustrašijo celo nadrejeni, ki spodbujajo okrutnost; tudi sicer naj bi temnopolti bojevniki naganjali sovražnikom, Nemcem, strah v kosti. Alfa vzame stigmatizacijo nase in jim seka roke – zaradi psihološkega učinka so jih oborožili z mačetami – in jih potem prinaša na svojo stran. Takrat začne njegova pošastnost delovati tudi na lastne, bojijo se ga, saj naj bi bil dušežrec, kradljivec duš in čarovnik. Hkrati nekdo, ki v okrutnih časih deluje prav posebej v skladu s časi, torej potencirano okrutno.

Diop svojo zgodbo pripoveduje s pomočjo tradicionalnih afriških mitov in pravljic, tudi s spominom na edino ljubljenje z dekletom, ki se je odločila za Alfo in ne za njegovega bolj razgledanega in učenjaškega prijatelja. V zadnjih poglavjih tako prihaja do podvajanja glasov, dokler ne prevlada rezoniranje tistega, ki je že brez telesa, že ves nekje onkraj. Kar daje občutek norosti in podvojitve; če se je prej zdelo, da je v Alfovi okrutnosti neprizanesljiva logika, ki kaže krutost in nesmiselnost vojne ter početju nadrejenih nastavlja zrcalo njihovega pomanjkanja smisla za človekovo življenje, potem postopno, v zaledni bolnišnici za tiste s travmami in duševnimi brazgotinami, Alfa počasi prehaja na drugo stran. Z nič manj ekscesnimi dejanji.

Več kot brat je surovo čtivo, tudi jezikovno zmaknjeno, deluje neobrušeno, saj poskuša izvorna občutja prevajati v tuj jezik, z veliko zahvaljevanja Bogu in sklicevanjem nanj – oba temnopolta vrstnika sta muslimana; veliko je ponovitev in poenostavljenih razumevanj. Roman daje glas koloniziranim in premišlja njihov delež v veliki epizodi evropske zgodovine.