Kužni manevri

Janko Lorenci

3. 7. 2020  |  Mladina 27  |  Kolumna

Epidemija se morda vrača, še najbolj zaradi dokaj brezglavega oblastnega odpiranja-zapiranja mej. Toda nove popolne zapore javnega življenja si ne bomo mogli privoščiti. Prizadela bi preveč ljudi, hudo bi nas zdelala gospodarsko, navsezadnje pa tudi zdravstveno. Spet bi ostajali brez zdravnika bolniki brez covida.

Obvladovanje epidemij je najbolj odvisno od delovanja in sodelovanja ključne trojke – oblasti, zdravstva in prebivalstva. Zdravstvo je prvi spopad dobro prestalo, se veliko naučilo in je zdaj bolj pripravljeno na življenje z virusom. Nedvomno se je med epidemijo z vedenjem izkazalo tudi prebivalstvo. Oblast je glede preprečevanja širjenja virusa ravnala v glavnem ustrezno, a v osnovi preprosto (vse je ustavila), in si tako pridobila nekaj kredita. Vendar je v omenjeni trojki daleč najbolj problematična.

Pač zato, ker je zdravstveno krizo zlorabljala. Postepidemijska »razpuščenost« ljudi je v marsičem reakcija na to – težko ubogaš nekoga, ki mu ne zaupaš. V krču in v senci kolektivne psihoze epidemije je vlada hitela s kadrovsko okupacijo vrste institucij, pritiskala na medije in kulturo, se približevala višegrajcem, razgrajevala varovanje okolja itd. Tudi domet njene gospodarske ekipe je skromen. Sedanja opozicija je daleč od idealne, toda z Janšo namesto Šarca smo padli z dežja pod kap.

Skratka, oblast vodi stvari tako, da se lahko epidemija vrne, njeno ekonomsko-socialno in družbeno nadaljevanje pa postane prava mora. Protesti in protestniki so v bistvu odziv na to. Tudi če nimajo natančno izdelanih političnih stališč in zahtev (razen padca vlade), so upravičeni in jasno usmerjeni proti nevarnostim, ki jih za Slovenijo pomeni ta oblast na treh ključnih področjih – demokracija, (gospodarsko-socialni) razvoj, okolje.

Protesti so spontani, množični, presenetljivo vztrajni in izrazito ljudski. Ideološko so pisani, ne identificirajo se z nobeno stranko, nasprotno, vse bolj ali manj odganjajo in so v toliko nezaupnica vsej politiki. So izraz ljudske jeze in strahu pred prihodnostjo, ki jo zdaj določa in oži ta oblast. Protesti skrbijo tudi za to, da dežele ne preplavijo malodušje, strah in sprijaznjenost z janšizmom. To kljub sproščeni formi ni veseljaško, lahkomiselno druženje; protestniki, med katerimi je tudi nemalo starejših, se zavedajo tveganja, da se okužijo. A kljub temu ne ostajajo doma.

Janša jih od samega začetka ni niti poskusil pomiriti ali pridobiti zase. Nasprotno, zmerja jih z levo vardo, pošilja nanje svoje medije in bedne petriče, sili policijo v ostrino do absolutno nenasilnih demonstrantov. Protestnike je z zaporami in razkazovanjem policijskih mišic naravnost izzival h konfliktu. Skriti namen: prikazati jih kot nevarne skrajneže, jih morebiti ustrahovati, policijo pa »utrditi«, jo javnosti priskutiti in dokončno postaviti na svojo stran.

Toda protesti ostajajo mirni in uživajo široko podporo. So jezna Slovenija v malem. Oblast jih ves čas lovi tudi na pravno-medicinsko finto: druženje takih razsežnosti je prepovedano, saj protesti, ki niti prijavljeni niso, večajo nevarnost epidemije.

Prijavljeni niso, ker dovoljenja od take oblasti seveda ne bi dobili. Kar zadeva širjenje okužbe, je bilo protestov doslej devet, epidemiološke razmere pa se niso poslabšale. Toda v zdaj znova povečani virusni ogroženosti – ki Janševim težnjam po nenehnem izrednem stanju godi, jo, makiavelist, morda celo hoče in zato dopušča tako prepustne meje – postaja to resnejša možnost. S tem so protestniki (ljudstvo) postavljeni pred dilemo. Ali naj še naprej protestirajo in tako slabijo nevarno oblast ter hkrati morda vendarle večajo nevarnost okužb. Ali pa naj proteste začasno opustijo oziroma preoblikujejo tako, da bodo epidemiološko še naprej varni.

Dileme v bistvu ni. Janšizem je gotovo neprimerno nevarnejši od povečanega tveganja epidemije zaradi protestniškega zbiranja. Janšizem je stanje duha in konkretno ravnanje, po potrebi do konca makiavelistično in pogosto na robu kriminala. Poglejmo samo nabavljanje zaščitne opreme, torej pomemben sestavni del vladnega nastopanja proti bolezni. Ko je bilo glede epidemije še vse odprto, so se na račun javnega zdravja in financ z vladno pomočjo že služili sumljivi denarci. To velja tudi za naprej: janšizem nas vodi v nedemokracijo, v nerazvoj in s tem tudi v nazadujoče zdravstvo. Janšizem je družbeni virus. Če se virusu ne upiraš, te pokoplje.

Kakšni bodo protesti, bodo odločili protestniki. Morda bo na njihovo odločanje vplival tudi nenadni umik policije s Trga republike prejšnji petek. Motivi zanj so lahko različni. Dotedanje policijsko razkazovanje moči ni doseglo namena; protestnikov ni izzvalo h konfliktu ali jih ustrahovalo, prej je spodbujalo njihovo vztrajnost. Podrejanje eni stranki in predelovanje policije je gotovo – to potrjuje Hojsov odstop - zbudilo odpor v sami policiji. Po zadnji prepovedi vseh shodov pa vse kaže, da je bil odpoklic del načrta, kako ob navideznem popuščanju (umik policije) in povečanem tveganju epidemije najti izgovor za prepoved protestov. Pri tem virus prihaja od zunaj, ne s protestov, kočljivo mejo s Hrvaško pa pušča vlada odprto. Skratka, Janša se gre stare slepilne igre. V bistvu pa oblastni motivi niti niso pomembni, pomembno je, da duh protestov ostane živ. Tudi če bi bili začasno prekinjeni ali spremenjeni, se bodo prej ali slej obnovili ali prenovili, ker nas janšizem pelje v kloako. Mehki državni udar – podreditev policije – za zdaj ni uspel, sledili bodo še surovejši poskusi. Protesti, ki so tudi podpora ustavni vlogi institucij, od policije prek medijev do sodstva, bodo še potrebni.