Avgust Demšar, pisatelj, ki so ga namesto štetja ovac uspavali kriminalni zapleti

Na s krvjo prepojeni preprogi leži sluzasta in krvava gmota, škof Ignac Knez, cenjeni cerkveni dostojanstvenik, ki je le nekaj ur, preden mu je nekdo nasilno vzel življenje, daroval sveto mašo. Ekipa prekaljenih kriminalističnih mačkov, ki so primer dobili v obravnavo, se križa ob misli na medijski škandal, ki ga bo sprožil umor visoke cerkvene osebnosti. Tako se v grobem začne roman Cerkev mariborskega pisatelja Avgusta Demšarja, a morda resnični razlog za umor(e) nima veliko opraviti s cerkvijo. Ekipo kriminalistov vodi višji inšpektor Martin Vrenko, rahlo starokopiten, ciničen tipček, ki se bliža šestdesetim letom. Bralci Demšarjevih kriminalk so lahko njega in njegove kolege v različnih kombinacijah spremljali v devetih knjigah – v eni izmed njih, Miloš, je čast razreševanja primera namesto Vrenku celo pripadla, kakopak, Milošu. Cerkev, izdana februarja letos, je jubilejna deseta (in najdaljša – šteje natanko šeststo strani). Uvaja trilogijo Vodnjaki, v kateri se bosta zvrstila še romana Tajkun in Estonija.

Ko je Demšar leta 2007 izdal svoj prvi roman, Olje na balkonu, ga nihče ni jemal pretirano resno. Pisanja se je lotil iz radovednosti in užitka – kar počne še danes – in delo je nastalo v pičlih treh tednih. »Med pisanjem sem že dobil idejo za drugi roman, Retrospektivo, tako da sem imel v treh mesecih dva. Svoje pisanje daš potem prebrati najbližjim, pohvalijo te ... Bolj za šalo sem se odločil, da sestavim dopis, v katerem se bom predstavil in dodal, da imam rad žanr in da sem se šele po štiridesetem letu vrgel v pisanje. Temu sem priložil odlomka iz obeh kriminalk in to poslal skoraj vsem slovenskim založbam, ognil sem se le največjim.« Odgovori so bili zadržani; takrat je bil slovenski žanr namreč še precejšen Divji zahod. Kriminalke so na primer že pisali Maja Novak, Vladimir P. Štefanec, Sergej Verč, Dušan Jelinčič; a o piscih, ki bi zares popularizirali domačo kriminalko, kot so Tadej Golob, Mojca Širok ali Mirt Komel, ni bilo še ne duha ne sluha – oziroma so tedaj počeli ali pisali druge reči. Toda slednjič je Demšarja izdala založba Sanje. Njegove knjige so našle pot med ljudi, s pomočjo odzivov se je kot pisec razvijal in učil, sledile pa so tudi nominacije za nagrade, kot je kresnik za najboljši roman leta – med letoma 2008 in 2012 kar štirikrat. »Ko sem bil z Oljem na balkonu nominiran za kresnika, ni bilo več zadržkov glede moje želje, da napišem cikel romanov z inšpektorjem Vrenkom. Založniki so uvideli, da žanr ni nekaj, česar bi se morali bati, ampak da je mogoče tudi kriminalko izdati brez prevelike finančne izgube. Trenutni val navdušenja nad kriminalkami pa je pomemben, ker Slovenci končno berejo domače kriminalke, založniki pa zdaj vedo, da lahko s kriminalkami tudi kaj zaslužijo.« Zadnje čase so priljubljen »štof«za ekranizacijo in tudi Primeri inšpektorja Vrenka bodo postali serija – snemanje naj bi se začelo avgusta –, na čakanju pa je še scenarij za celovečerec Miloš. Demšar ga je napisal skupaj z režiserjem Borisom Jurjaševičem, ki bo režiral tudi Primere inšpektorja Vrenka.

Kriminalke je Demšar rad prebiral od nekdaj. Začel je z Agatho Christie, ki jo mnogi prerastejo, a sam je ni nikoli. Krimiči so mu tako zelo prirasli k srcu, da si je pred spanjem namesto štetja ovac občasno zamišljal kriminalne zaplete. Nanj so vplivali tudi romani drugih žanrov, denimo mladinski detektivski romani Ericha Kästnerja. Nikoli pa si ni predstavljal, da bo postal pisatelj – ironično je bil v svoji generaciji gimnazijcev edini s popravnim izpitom iz slovenščine. »Takrat se mi je branje zaradi predpisanega čtiva upiralo. Brati sem začel šele pri vojakih. Tam mi je tako manjkalo intelektualnih izzivov, da sem prosil mamo, naj mi začne pošiljati knjige iz zbirke Sto romanov. Prve izdaje z belimi platnicami so bile ravno dovolj majhne, da so se usedle v žep vojaškega suknjiča. V tistem letu sem prebral celotno klasiko – in ostal pri knjigah.«

Študiral pa ni književnosti, ampak likovno pedagogiko. To danes tudi predava na Pedagoški fakulteti v Mariboru, kjer ga ne poznajo kot Avgusta Demšarja, temveč kot Tomaža Zupančiča. Čeprav svoje identitete več ne skriva, smeje pripomni, da nekateri njegovi študentje še zdaj ne vedo, da v prostem času piše kriminalke. »Psevdonim je del kriminalnega žanra. Ime Avgust sem izbral po Augustu Dupinu, detektivu Edgarja Allana Poeja, Demšar pa je dekliški priimek moje babice.«

Njegova pisateljska kondicija je izjemna, saj nov roman izda skoraj vsako leto, a pravi, da gre predvsem za stvar izbire. »Nekdo ima trideset tisoč objav na avtomobilskem forumu, nekdo trideset tvitov na dan, jaz pač pišem kriminalke. Pri produktivnosti pa pomaga tudi to, da potrebujem malo spanca. Spat hodim zgodaj, med deseto in pol enajsto, in po petih urah, okoli štirih, me zbudi notranja ura. V petnajstih minutah pojem dober zajtrk, nato pa pišem. Do sedmih, ko je treba začeti nov dan, imam za sabo že dve uri in pol pisanja.«