Lenart Zajc: Delci svetlobe

+ + +

Predor med svetovi

Na vrhu tehnološko skrajno dodelane in energetsko nepotrošne stolpnice v sterilnem labirintu – ta stanovalca po izgubi imunosti varuje pred vsem – prebiva bog. Pravzaprav Martin Marker, ki je iz radovednega otročiča zaradi stričevega darila, commodorja C64, najbolj prodajanega računalnika vseh časov, v hipu postal asocialen in začel razmišljati o uporabnosti te naprave. To je potem izpilil in razvil in je zdaj lastnik in inovacijski navigator najnaprednejše firme za razvoj tehnologije, konkurenčne Nasi. Zasvojen od začetka, ves čas pred drugimi, tudi po neskrupuloznosti, zdaj se s svojimi genialci z vsega sveta ukvarja z razvojem osebnosti – njegova ruska asistentka temu reče duša, česar se sam otepa – likov, nastopajočih v arkadnih igrah.

Zajc poglavja v romanu uvaja s citati in trditvami iz sveta tehnologije in psihologije, predvsem tistimi o zavesti. Namen tega je dati večjo težo zapisanemu, ki je nekakšna antiutopija – vsaj za tiste z dna in opredeljene predvsem binarno – in premislek o etičnih predpostavkah in posledicah razburljivih, hkrati okrutnih in agresivnih računalniških igric. Te postanejo zdaj, pod Markerjem, tako prepričljive, da so zelo zasvojljive, pravzaprav je kri kot prava in trupla in posilstva tudi, ne samo za tiste, ki morajo naseliti svet na zaslonu in tam odigrati predvsem kuliserijo za igralce od zunaj. Vendar ima Markerjeva stolpnica tudi teleportacijski oddelek, manj profitabilen od drugih, zato pa tudi bolj obskuren in z nepredvidljivimi rezultati, tako da se svetovi pomešajo; igralci in njihov plen, premične strelske tarče z zavestjo – kar jih dela prepričljivo, »človeško« nepredvidljive in bolj zagrete –, usodno vplivajo drug na drugega. Pri tem je Markerjev računalniški sistem (skoraj) vseveden, vsaj za nazaj, tako kot medmrežje; če bi kdo preniknil vanj, bi vsrkal znanje vsega sveta, imel bi panoptični pogled na celoto. In maščevalec, ki pride iz igre o gusarjih skupaj z lokalnimi okrutneži, podprtimi z orožjem, na oblast, se čudežno kot duša in hitro kot blisk pretakne skozi najmračnejše skrivnosti največjega tehnološkega giganta; toliko slabše za firmo. In za firmo, ki si jo izbere za tarčo, ter tiste oblastnike, ki jih prepozna kot igralce.

Zajc se v tej iz različnih svetov in časov zavozlani zgodbi sprašuje o etičnih mejah tehnologije, o tem, kako upravičeno je v slogu vikend bojevnikov posegati v svetove, čeprav od človeka ustvarjene in na videz onstran etike, brezbrižne do tam čutečih in živečih. Opozarja na tanko mejo, ki ločuje svetove, saj tudi brez hipotez o prenosu zavesti in informacij igre vplivajo na ravnanje, zasvojijo, spremenijo pogled na svet in na etično. Roman je dovolj špekulativen, hkati s citati in premisleki tudi tehnično podprt, da omogoča stike različnih, seveda računalniškim igram primerno privlačnih in napetih ravni. Zamisel, da bi po pomoti med svetovi izvažali največje hudobce in bleferje, pa verjetno niti ni več stvar prihodnosti, čeprav nam mehanizem prenosa ni vedno jasen.