Pino Adriano in Giorgio Cingolani: Nacionalizem in nasilje

+ + + +

Pavelić in ustaštvo od nastanka pa do sojenja ministru v NDH Artukoviću v Zagrebu sredi osemdesetih let.

Če množica aktivističnih nasprotnikov Thompsonovega koncerta v Mariboru bere knjige, se založbi ni bati za prodajni uspeh. Knjiga je v originalu izšla leta 2011, italijanska avtorja, ki v bibliografiji navajata tudi precej knjig v srbskem in hrvaškem jeziku, ostajata v liniji komunistične literature o ustaštvu, saj praktično ne navajata spoznanj modernega hrvaškega zgodovinopisja. Tudi ne obravnavata delovanja NDH v celoti, niti ne razmerij med ustaši in komunisti (v tridesetih letih so zaradi terorizma družno sedeli po kraljevih zaporih), ampak poudarjata njeno zločinsko raven. Enako minimizirata velikosrbsko diktaturo pred drugo vojno, ki je v veliki meri spodbudila radikalizacijo hrvaškega nacionalizma, ter podobno vojnemu partizanskemu gibanju pripisujeta le svetniške lastnosti. Sta pa pisca posebej temeljita in nazorna v poglavjih, kjer opisujeta razmerja med Mussolinijem in ustaškimi emigranti, ki so našli azil v Italiji. Še bolj v orisu njihovega povojnega bega iz Jugoslavije, ko so prek mreže podpornikov bivali v Avstriji, nato po taboriščih in samostanih v Italiji ter potem v Argentini in obeh Amerikah. Ustaški režim je že leta 1943 projiciral vojaški poraz in zato sistematično pošiljal poldrugo tono zlata in drugih dragocenosti v švicarske banke, s čimer si je zagotovil povojno preživetje; ameriške tajne službe so po vojni ocenile vrednost ustaškega zaklada v Vatikanu na 47 milijonov dolarjev. V zaključnih poglavjih beležita ustaške atentate na funkcionarje Titovega režima po Evropi in Jugoslaviji ter udbovske atentate na ustaške veljake v emigraciji. Knjiga o ustaštvu, ki se ustavi pred razglasitvijo sodobne hrvaške države.