Arca: KiCk i

+ + + +

Ko je Alejandra Ghersi – venezuelska producentka in pevka, ki ustvarja pod psevdonimom Arca – pred leti s peščico izdaj eksperimentalnih hiphop beatov neustavljivo prodrla na sceno, je muzicirala v precejšnji anonimnosti: ustvarjanje je zakamuflirala v skrivnostno meglico, kar je verjetno še dodatno pripomoglo k njenemu preboju v svetovno glasbeno krajino. Sčasoma je razkrila identiteto, presenetljivo podpisala pogodbo z založbo velikanko in se uveljavila kot ena najdrznejših ustvarjalk na polju eksperimentalne elektronike. Status producentske vizionarke je v očeh širše javnosti zacementirala, ko so ji na vrata potrkali številni pop velikani: najprej Kanye West, nato FKA Twigs in kasneje tudi Björk. Ta jo je med eno izmed njunih številnih studijskih seans spodbudila, naj se preizkusi kot pevka. Od tedaj Arca elektronske mojstrovine pogosto obogati s svojim glasom, včasih bolj, drugič manj posrečeno, na novi plošči pa ponudi daleč najsuverenejšo dostavo vokalnih vložkov doslej.

Pred dvema letoma je napovedala preobrazbo spolne identitete: Alejandro je postal Alejandra, ta sprememba pa močno zaznamuje tudi sporočilnost njene najnovejše studijske mojstrovine, ki se začne z drzno deklaracijo »nebinarnosti«. Ploščo zaznamuje še ena pomembna preobrazba – Arca je iz nedostopnega, neizurjenim ušesom izjemno neprijaznega sloga glasbe presedlala v nekoliko dostopnejši zvok, v katerem prepoznamo marsikatero vzporednico s sodobnim popom. Vendar se to zgodi na precej neočitnih ravneh, saj Arca elemente mainstreamovske elektronike in popa z odbitimi produkcijskimi postopki iznakazi skoraj do neprepoznavnosti.

Z novo ploščo predstavlja utopično vizijo popa jutrišnjega dne, ki sicer že nekaj let pretanjeno pronica v mainstream: z virtuoznimi produkcijskimi veščinami je obogatila plošče nekaterih drznejših ustvarjalcev, katerih glasba dosega najširše množice, a pri solističnem ustvarjanju se je doslej načelno izživljala z zvočnimi eksperimenti, ki so preizkušali meje poslušljivega. Čeprav se zdaj predstavlja v najdostopnejši različici, to nikakor ne pomeni, da se je uklonila trendom, da je sklenila kakršenkoli kompromis ali da je opustila nekonvencionalne, občasno nedoumljive produkcijske postopke. KiCk i, prva plošča v seriji treh, je sožitje obeh svetov: drzne vizije futurističnega popa, reggaetona in latin popa ter klasične sintetične kakofonije a la Arca, torej nabrejkanih glitchev, agresivnega ritmičnega kaosa in rezkih digitalnih sintov. Svežino prerojenega sloga pa je obogatila tudi z izjemnim naborom gostujočih vokalistk in producentk, med katerimi se najbolj izkažeta španska senzacija Rosalia in Sophie, ekscentrična članica avanturističnega kolektiva PC Music.