Borut Bučinel, oblikovalec svetlobe, fotograf in videoustvarjalec, ki je zadnji Borštnikov nagrajenec

Borut Bučinel je pri trinajstih letih doživel nesrečo: zbil ga je avto. Ker je uspešno okreval, temu danes morda ne bi pripisoval posebnega pomena, če ne bi imel te smole, da je ob udarcu v glavo izgubil spomin. Čisto zares: ko se je zbudil v bolnici, je vedel, kdo je, kdo so člani njegove družine in kje živi, ohranil pa ni niti enega spomina in izgubil je občutek za barve. »Zanimivo je, da sem se od obdobja pred nesrečo zavedal, da barvni odtenki obstajajo, videl pa sem samo ’čiste’ barve, kot so modra, zelena in črno-bela. Vendar se je to sčasoma izboljšalo, spomin pa se mi nikoli ni vrnil.« Z izgubo spomina se je zgodilo še nekaj: tudi nove spomine mu je bilo težko ohranjati. A doma je izbrskal star fotoaparat Zenit in potem z njim »strašil naokoli«, saj je ugotovil, da si stvari lažje zapomni, če jih zabeleži – s fotografijo, risbo ali skico. In res mu gre ohranjanje spominov zdaj že precej bolje, najbrž tudi zato, ker ima fotoaparat pogosto v rokah. To pa seveda ni vse, s čimer se ukvarja. Toda pojdimo lepo po vrsti. Zaradi navdušenja nad risanjem, oblikovanjem in fotografijo se je vpisal na oblikovno šolo v Ljubljani. V nekaterih predmetih (fotografija, jasno) je užival, drugi (matematika) pa ga niso pretirano zanimali. Še bolj kot šola pa je v resnici na njegovo pot vplivalo to, da je stanoval v Dijaškem domu Ivana Cankarja. Tam je spoznal kup umetniško nadarjenih ljudi, s katerimi še vedno sodeluje, pedagog Drago Pintarič pa je bil prvi, ki je v njem videl umetniški potencial. »Plesalec boš,« mu je dejal. »Takrat tega seveda nisem verjel, a kmalu sem spoznal plesalca Sebastjana Stariča, ki je bil v dijaškem domu plesni mentor, in začel z njim delati plesne projekte. V četrtem letniku sem že nastopal po Avstriji.« Starič ga je vpeljal tudi v teater, seznanil se je na primer z gledališčem Glej, kjer je spoznal oblikovalca svetlobe Igorja Remeto in kjer je potem skozi leta sodeloval pri mnogih projektih. »Ker sem želel še malo zaslužiti, sem se ponudil, da bi pomagal pri različnih opravilih v teatru. Tako sem na primer čistil reflektorje in podobno in se začel poglabljati ne samo v ples, ampak tudi v tehniko.«

Danes je poleg fotografije in videa najbolj aktiven prav na področju oblikovanja svetlobe. Mimogrede stopi še v čevlje tehnika, pleše ne več, koreografiranja pa se občasno loti le za projekte Dijaškega doma Ivana Cankarja. Za oblikovanje svetlobe v predstavi Ljudomrznik (SLG Celje) v režiji Nine Rajić Kranjac je lansko leto prejel tudi Borštnikovo nagrado za oblikovanje svetlobe. Z Nino Rajić Kranjac, prodorno režiserko mlajše generacije, je med drugim sodeloval tudi pri predstavah Idioti, Naš razred, Grmače in zdaj pri Požigih, ki bi morali premiero doživeti aprila 2020. Poleg te predstave ima trenutno »v paci« oblikovanje svetlobe za Škofjeloški pasijon Jerneja Lorencija, s katerim bo sodeloval prvič, v Prešernovem gledališču Kranj. »Rad imam dolgoročna sodelovanja, če se s človekom ujameš – oblikovanje svetlobe je v takšnih primerih nekaj čisto drugega, ker točno veš, kakšno atmosfero si režiser želi. Pri Nini Rajić Kranjac mi je zelo všeč, da ni treba, da je vse estetsko, ampak ima rada tudi ’grdo’ luč, ki igralca razgali in ga prikaže tudi iz nehvaležnih kotov. To se mi zdi fantastično in mi omogoča veliko kreativnosti.«

Tega, da obvlada in počne veliko stvari, ne vidi kot slabost v smislu nezmožnosti osredotočanja na eno področje. »Zagovarjam to, da se je treba vsak dan naučiti kaj novega. In poleg tega – kot nekdo, ki je pomagal tehnično postaviti projekt, kot se je na primer nazadnje zgodilo pri Svetlobni gverili (pri festivalu sodeluje od njegovih začetkov, od leta 2007, op. a.), ga bom lažje tudi poslikal ali pa posnel ’making of’ video. V tem smislu se mi zdi pozitivno, da znam vse troje.« To mu pride prav tudi v projektih s producentko Natašo Zavolovšek, direktorico Zavoda EXODOS, ki so ga doslej popeljali na zanimive kraje po tujini, na primer v Kongo, Palestino, Brazilijo, Kamerun, na Kitajsko. V projektu v Kongu je deloval kot plesalec, oblikovalec svetlobe in fotograf – in doživel zanimivo izkušnjo, ko je zaradi fotografiranja na ulici brez akreditacije celo končal v zaporu –, na Kitajskem pa kot fotograf in videast. »No, pa zraven sem bil tudi zato, ker poznam ples, zato mi je bilo lažje razumeti določene situacije.« Torej se izplača biti multipraktik? »Ja, ampak ne podpiram pa tega, da te kot oblikovalca svetlobe povabijo k neki predstavi, potem pa ti, ker se pač spoznaš na tehniko, rečejo, ej, daj še ton spuščaj s cd-ja, saj to je enostavno. Ne, to je delo za nekega drugega človeka in jaz bom to delo spoštoval, ampak bom delal svoje. Če vstopim v projekt kot oblikovalec svetlobe, me ne zanima nič drugega več.«