Mladinin plonklistek za najboljše branje tega poletja

Zaradi nepredvidljivih razmer, ki spremljajo pandemijo koronavirusne bolezni, si letos počitnic v oddaljenih krajih bržkone ne upa načrtovati nobeden od nas, se pa lahko daleč stran brez bojazni, da bi nenadoma pristali v karanteni ali odrezani od letalskega in železniškega prometa, odpravite s knjigami. Nekaj predlogov za poletno branje smo v poletni cekar nasuli mi, nekaj pa uveljavljena imena iz slovenske kulture. Tokrat predstavljamo izbrane romane in kratke zgodbe, o svojih poletnih bralnih favoritih pa so spregovorili Veronika Simoniti, Tin Grabnar in Ana Schnabl.

Romani: o lažnem loterijskem dobitku, fantastični romanci v Firencah in jugonostalgiji

Tomo Podstenšek: Kar se začne z nasmehom

Feliks Golob z ženo in hčerko živi povprečno življenje slehernika v manjšem slovenskem mestu in se ubada s težavami, kot je pokvarjen pralni stroj, dokler prodajalka v lokalni trgovini ne zbrblja medijem, da je zadel na loteriji – in to glavni dobitek, 81 milijonov evrov. Spoiler: informacija je lažna, Feliks v denarnici v resnici nima niti centa več. Toda kljub temu se mora, odkar je novica o srečnem dobitniku v javnosti, spoprijemati z nadležnimi daljnimi sorodniki, samohranilkami v stiski in starši bolnih otrok, ki ga skoraj vsakodnevno prosijo za finančno pomoč. Ko se vda skušnjavi, da bi se vsaj nekaj časa res predstavljal kot milijonar, postane še tarča izsiljevanja. Tomo Podstenšek v svoji prozi pogosto obdeluje tegobe malega človeka, tega pa se loteva z ustrezno odmerjeno občutljivostjo, pa tudi lahkotnostjo in humorjem.
Založba Litera, 2020, 24,90 €

Lucija Stepančič: Naj me kdo zbudi

 Po dobro sprejetem romanu V četrtek ob šestih in več kratkoproznih zbirkah je Lucija Stepančič, pisateljica, akademska slikarka in restavratorka, napisala krimi-romanco s prvinami magičnega realizma, ki se dogaja v slikovitih Firencah. Tam zadržana, zapiflana študentka umetnostne zgodovine stanuje pri stereotipni italijanski šjori in piše magistrsko nalogo o baročnem slikarstvu, dokler na neki razstavi ne spozna noro lepega aristokrata Alessandra, ki jo povabi v svoj palazzo. Na tem mestu nehajo veljati pravila enotnosti kraja, časa in dogajanja, junakinja začne skupaj z novim ljubimcem, s katerim se na ulicah belle Italie vdajata hedonističnemu življenju, prehajati med različnimi stoletji, lokacijami, mitološkimi bitji, figurami iz preteklosti in podobami iz zgodovine umetnosti, medtem pa so v resničnem svetu »tam zunaj« očitno vsi pozabili njeno ime. Roman je izpisan v avtoričinem značilnem obešenjaškem, samoironičnem slogu, izkazuje pa tudi njeno izvrstno poznavanje umetnostne zgodovine.
Založba Goga, 2020, 24,90 €

Sebastijan Pregelj: V Elvisovi sobi

Sebastijan Pregelj je letos postal prvi dobitnik Cankarjeve nagrade, uvrstil pa se je tudi v kresnikovo peterico. Oboje mu je uspelo z romanom V Elvisovi sobi, ki v prvoosebni pripovedi, skozi oči dečka Jana, prikaže obdobje osemdesetih let prejšnjega stoletja, do razpada Jugoslavije. Dobro znani dogodki iz tistega časa, na primer Adrijina letalska nesreča na Korziki, Titova smrt ali afera JBTZ, se prepletajo z Janovo intimo – v letalski nesreči umre sošolka Ana, v katero je bil zaljubljen, popoldne z mamo in očetom doma gledajo Titov pogreb, protestov ob procesu proti četverici pa se udeležuje s prijateljem Matejem, ki je bolj politično angažiran kot on. Soba sošolca Elvisa je zatočišče otroštva, ki tako kot skupna država počasi razpada. Topla, senzibilna pisava, ki bo gotovo blizu vsem, ki so z veseljem brali Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj.
Založba Goga, 2019, 19,90 €

Kratke zgodbe: seks in nelagodje Ben Marcus: Zapuščanje morja

 Ameriški pisatelj Ben Marcus pri nas še ni znano ime, v ZDA pa spada med uveljavljene avtorje eksperimentalne proze in redno objavlja v revijah, kot so The New Yorker, Granta, The Paris Review, The New York Times, GQ in druge. Kratkoprozna zbirka Zapuščanje morja je prvi prevod njegove literature v slovenščino – priskrbel ga je Jernej Županič, prejemnik nagrade Radojke Vrančič za mladega prevajalca. Marcusov ton je hladen in precizen, jezikovno je inovativen, piše pa zgodbe o navadnih ljudeh, ki se jim ne dogaja nič pretresljivega. Sprašujejo se na primer, kdaj jim bo umrla postarana mati, vodijo delavnico kreativnega pisanja na ladji za križarjenje, se počutijo tujce v lastni družini ali vadijo evakuacijo v kriznih razmerah. Posebej spreten je pisatelj v ustvarjanju atmosfere – v večini zgodb je v zraku otipljiv občutek nelagodja, za katerega si včasih niti ne znamo pojasniti, od kod izhaja.
LUD Literatura, 2020, 25 €

Davorin Lenko: Psihoporn

»Drug drugega bi morali več spravljati v skušnjave. Biti bi si morali bolj neprijetni. Bolj grobi, bolj kruti. Neusmiljeni. Vedno bolj verjamem, da je resnično edino tisto, kar boli. Tudi užitek ... užitek je samo oblika bolečine,« so besede enega izmed likov v zbirki kratke proze Psihoporn. Davorin Lenko, dobitnik kresnika za najboljši roman leta 2013 (Telesa v temi), tudi tokrat ostaja zvest svoji najljubši temi: spolnosti. Zbirka je v celoti sestavljena iz dialogov v sočnem, vulgarnem, necenzuriranem jeziku, vse bistveno pa se nam razkrije med vrsticami. Lenko ne definira natančno, kdo, kdaj in kje se pogovarja, vseeno pa lahko v nekaterih primerih izluščimo kraj ali kontekst – na primer spoved, obisk pri psihoterapevtu, kasting kavč, par na postelji po seksu. V tej zbirki ni prav nobenih tabujev, oblika dialoga pa avtorju omogoči, da se vzdrži moralnega razsojanja – tudi pri temah, kot so incest, okultizem, seksualno nasilje, razmerja moči, spolnost v marginaliziranih skupinah, na primer med zasvojenci z drogami in brezdomci. Lenkov prvenec Telesa v temi, v katerem protagonist zaradi raka na modih izgubi spolno identiteto, je bil kljub očitnim postmodernističnim prvinam in nekaterim provokativnim odlomkom zanimiv za vse vrste bralcev, za Psihoporn pa se zdi, da tako kot na primer Lenkov drugi roman Bela pritlikavka meri na bolj specifično občinstvo, ki ga v literaturi zanima mejno in še ne v celoti raziskano.
Cankarjeva založba, 2020, 32,99 €

Veronika Simoniti

Poletna bralna priporočila letošnje dobitnice kresnika

Na mojem poletnem bralnem jedilniku, ki ga bom, če mi bo usoda naklonjena, použila seveda kje ob morju, bo vsakega nekaj: romani in kratka proza, izvirna in prevedena dela. Veselim se letošnjega lavreata italijanske nagrade strega Paola Veroneseja z najnovejšim romanom Il colibrì (Kolibri), Zvestobe Marca Missirolija pa se bom lotila kar v – gotovo dobrem – prevodu Janka Petrovca. Da me prevod ne bo razočaral, sem prepričana tudi pri Legah življenja Juliana Barnesa in Jergovićevi Rodbini; prvo je poslovenila Miriam Drev, drugo Aleksandra Rekar. Lotila se bom še kratkih zgodb letošnjih nominirancev za nagrado novo mesto Sergeja Curanovića (Plavalec), Ane Svetel (Dobra družba) in Zarje Vršič (Kozjeglavka), za jagodo na kratkoprozni torti pa bo Nož v ustih Agate Tomažič. Upajmo samo, da bo poletje dovolj dolgo za tako obilno pojedino.

Tin Grabnar

Poletna bralna priporočila gledališkega režiserja

Pred kratkim me je navdušil roman Kristiana Novaka Črna mati zemla, ki ga vsekakor priporočam v poletno branje. Zgodba iz različnih pripovednih perspektiv sledi romanopiscu Matiji Dolenčcu, ki se po dveh knjižnih uspešnicah znajde v ustvarjalni krizi. Da bi se spoprijel z blokado, se je primoran ukvarjati s travmatičnim otroštvom, ki ga je preživel na medžimurskem podeželju. Med leposlovnimi knjigami me na letošnjem seznamu čaka še roman Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj, prav tako se veselim novega mladinskega romana Simone Semenič Skrivno društvo KRVZ. Zanima me, kako se je lotila novega žanra, in komaj čakam, da se bom lahko skupaj s skrivnim društvom KRVZ spustil po ljubljanskih ulicah na lov za skrivnostnim zmajem. Ob leposlovju sem trenutno tudi sredi strokovne knjige Psihodrama, ki je pred kratkim izšla pri založbi Primus. Vladimir Milošević v njej naredi obširen uvod v psihodramsko terapevtsko tehniko in bralca spodbudi k razmišljanju o skupinski dinamiki.

Ana Schnabl

Poletna bralna priporočila pisateljice in urednice

Peščena gora Joanne Bator je bila zame pravo zdravilo, saj se roman ne trudi popravljati vtisa, da je sodobna poljska družba izrazito religiozno, etnično in politično ter patriarhalno obtežena. Skozi natančno, toplo in epsko izpisana življenja žensk, zlasti glavne protagonistke Dominike, je avtorici – in to je bilo zame zdravilno – uspelo sestaviti portret Poljske, ki je tudi igriv, ironičen, rahel in zračen. Ker berem večinoma v angleščini, sta naslednji priporočili za kaviar levičarje (Visa, Mastercard, gremo!). Prva je knjiga The Collected Schizophrenias, ki jo je napisala in zbrala Esmé Weijun Wang. Takoj me je pritegnil naslov, kajti kot običajna nevrotičarka znam vstopiti v zavest nevrotikov, psihoze pa so res čisto druga in iz daljave tudi srhljiva zgodba. Toda avtorica to zahtevno, mučno, stigmatizirano in ponekod še zmeraj tabuizirano vsebino približa hkrati lirično in analitično, literarno in teoretsko, da pred bralcem zaživi kot kos kruha, v katerega je naenkrat mogoče zagristi. Priporočam še Rachel Cusk z zbirko esejev Coventry. Prideš na plažo v ponedeljek, prebereš esej o vožnji po ozkih ulicah angleške vasi, prideš v torek, bereš o vljudnosti, prideš v sredo, že dovolj opečena in popikana, bereš o Louise Bourgeouis, v četrtek ostaneš v hotelu, bojkotiraš airbnb, se vrneš k eseju o avtoričinih starših, ki se ti sprva ni zdel zanimiv, a te potem čisto sezuje, v petek je treba pakirati, ampak najdeš čas za esej o Natalii Ginzburg in potem naročiš vse njene knjige in si v soboto zadovoljna, ker si si sijajni um angleške pisateljice dozirala počasi, da si se ga lahko malo tudi nalezla.