Shirley Jackson: V hiši med hribi straši

+ + +

Strahovi zunaj in znotraj

Shirley Jackson je ob izidu knjige leta 1959 požela veliko odobravanja in kar nekaj uglednih piscev srhljivk in fantastike ji je priznalo, da jih je njena pisava navdušila in navdihnila. Še prej je zgodba Loterija, ki jo imamo v istoimenskem izboru kratkih zgodb, razdelila javnost; laični bralci so pisali ogorčena pisma, ker rovtarska skupnost izžreba svete žrtve, kolegi in kritiki so jo nezadržno hvalili.

V V hiši med hribi straši je glavna hiša, ki je v uvodnih, ogrevalnih poglavjih natančno opisana z vso mračno zgodovino in vaškimi čenčami vred; tudi z izkrivljeno, nepravokotno in rahlo čudaško arhitekturo, ki zavaja. Že jedilnico, recimo, čeprav gre za osrednji in skupni prostor, je težko najti, še mračneje deluje stolp. Hiša je samotna, postavljena pod hribe, kjer se na okoliških travnikih igrajo otroci, ki pa izginejo, ko se jim poskušajo približati, mračna oskrbnika pa gresta vsako noč prespat v bližnjo vas, na varno, kot v vampirijadah. V zgradbi z mračno tradicijo znanstvenik za paranormalno priredi srečanje in poleg dediča, torej predstavnika lastnikov, vanjo povabi še druge. Odzoveta se dve: ena, ki je doživela poltergajst, nekajdnevno padanje kamenja na streho, in druga, ki je nenavadno natančno zadevala nize kart, ne da bi jih videla. Proti koncu se četverici pridruži še komedijski par: navit ravnatelj šole, ki varovance deli na športnike in mevže, ter profesorjeva žena, ki dirja naokoli z medijsko ploščo, vendar ta zaradi dvoma prisotnih – pravi – kmalu trmasto obmolkne.

Roman je spisan v maniri gotske tradicije, z vsemi njenimi značilnostmi: mračno razpoloženje, nerešene pretekle skrivnosti in tudi krivda, prekletstvo, o katerem govorijo okoličani, skrivnostni in srhljivi šumi in glasovi, ki jih ni mogoče pojasniti. Vendar se zgodba počasi obrne navznoter, hiša sama ne prepriča s svojimi triki in nevidnimi, vendar toliko bolj slišnimi stanovalci in nočnimi obiskovalci, zato se hlad in neprijetni občutki naselijo v psihiko. Predvsem Eleanor, ki jo muči krivda; v hišo se je pripeljala z avtom, ki je bolj sestrin, krivi se za materino smrt, pa še je tega. Hiša tako postaja vse bolj prostor njenih projekcij in notranjih stanj, nekakšen Solaris, prostor potencialnosti strahov. Pri tem se druščina meni vse mogoče in vedno bolj so nam jasna njena pričakovanja o tistem potem. V tem je kar radikalna, nerealna, malo tudi smešna. Jacksonova z dialogi in uvedbo komičnega, osmešenega para prišlekov pravzaprav mehča in sprevrača zakone žanra, kakršne poznamo od Otrantskega gradu ali Meniha, njen roman pa se nam danes, po vseh žanrskih obratih, zdi nekoliko postaran, čeprav izpisan z občutljivostjo za zapletene in paradoksalne notranje svetove.