Keleketla!: Keleketla!

+ + +

Pečanje britanskih in južnoafriških novih izrazov, ki se tako ali drugače trkajo z jazzovskimi praksami, je bilo zadnja leta najbolj na očeh in v ušesih javnosti z delovanjem zasedbe Shabaka and the Ancestors. Zdaj kultni dvojec z elektronske scene devetdesetih let Coldcut, ki je spotoma splavil in še danes uspešno krmari eno najpomembnejših nežanrsko nišnih založb (neodvisne elektronike) Ninja Tune, London in Johannesburg z edinstveno iniciativo združuje v glasbeno izkušnjo.

Ta meri precej širše od omenjenih metropol in s tem presega svoj osnovni namen.

Keleketla! je izrazito obširen skupen projekt sodelovanj, ki se razpenjajo od Londona prek Lagosa do Johannesburga, z dodatki iz Los Angelesa, New Yorka in Zahodne Papue. Začel se je kot produkcija trikotnika dveh južnoafriških institucij – umetniške pobude Keleketla in dobrodelne organizacije In Place of War, ki sta k sodelovanju znovačili tandem Coldcut. A kar je bilo sprva naročniško studijsko zbirališče dveh britanskih veteranov z izbranim kadrom južnoafriških glasbenikov, so kasneje z dodatnimi sešni v Londonu premešali in razvlekli v nekaj precej drugačnega, v svetovljansko glasbeno kolektivko več kot 30 sodelujočih.

Na izdelku, ki je plod neponovljivega in številčno močno zastopanega glasbenega druženja, slišimo izbor londonske novojazzovske srenje prav s Shabako Hutchingsom na čelu. Slišimo tudi najbolj gromko pihalno sekcijo ameriških afrofunkerskih slogov Antibalas. Pa pionirje ameriške govorjene besede, člane že nekoliko pozabljene zasedbe The Watts Prophets. A najglobljo sled je na plošči Keleketla! pustil »prva baterija afrobeata«, pred kratkim umrli Tony Allen, ki bobna na večini posnetkov. Tako ne preseneča, da prevladujejo premeti ritmičnih vzorcev afrobeata, ki se z južnoafriškimi lokalnimi izrazi jazza in v kakšnem detajlu tudi elektronskega sloga gqoma gnetejo v nove glasbene tvarine. Te zvenijo včasih sodobno, še večkrat presenetljivo klasično bendovsko in redko prav drzno. Prevladuje občutek, da je album delo stalnega ansambla – po svoje je zvočna doslednost pri tako številnih muzicistih vredna občudovanja, hkrati bi od obeh kapitanov za krmilom pričakovali več tveganja zvočne razmetanke.

Člana zasedbe Coldcut od nekdaj slovita po tem, da znata sodelovati, kurirati, izbirati in povezovati: znata sestaviti projekte, pri katerih avtorsko ne prevladujeta, a jih uspešno vodita do celostne realizacije. Tokrat s studijskimi posegi sicer nista kaj preveč vizionarska ali smela, zato pa jima je s kolegi uspelo zaokrožiti precej obsežen zalogaj, ki zalet zgubi predvsem s prevečkrat slišanimi afrobeatovskimi pihalnimi vrinki, še bolj pa z nekaterimi precej puhlimi politično-svetovnonazorskimi parolami. »To je mednarodno ljubezensko razmerje!«