Prevajalci

za +

Zaprta vrata.

Tole situacijo poznate: roman, ki postane globalni bestseller, dobi nadaljevanje, ki ga hočejo na velikih trgih izdati hkrati, zato prevajalce nepredušno zaprejo v “bunker”, totalno in strogo varovano karanteno, v kateri roman prevedejo. Tako so prevedli Brownov Inferno. V Prevajalcih, ki se začnejo s požigom knjižnice, se Inferno zgodi devetim evropskim prevajalcem (Olga Kurylenko, Riccardo Scamarcio, Sidse Babett Knudsen, Alex Lawther, Eduardo Noriega, Anna Maria Sturm, Manolis Mavromatakis, Maria Leite), ki jih kruti, pohlepni, makiavelistični francoski založnik Eric Angstrom (Lambert Wilson) zapre v karantensko, bunkersko, precej sterilno podeželsko palačo, v kateri naj bi – obdani s telesnimi stražarji, brez stika z zunanjim svetom – prevedli Moža, ki ni hotel umreti, sklepni del trilogije Dedalus, ki je postala globalni fenomen (no, Dedalus je tudi lik v Harryju Potterju, če smo že ravno pri tem), toda še preden rečejo Uliks, se že zgodi nemogoče – prvih 10 strani se znajde na spletu.

Še huje: anonymous, ki je ugrabil roman, od založnika terja mastno odkupnino – ali pa bo na splet vrgel ves roman. Whodunit? Prevajalci, prežeti s klavstrofobijo in paranojo, izgledajo kot reimaginacija kake stare kriminalke, recimo Lerouxove Skrivnosti rumene sobe, Poejevih Umorov v ulici Morgue, Queenove Skrivnosti kitajske pomaranče ali pa Carrovega Votlega človeka, v kateri se umor zgodi v “zaklenjeni sobi”, le da tu tvisti in lažni alarmi delujejo kot akcenti, ki nam hočejo povedati nekaj več o sodobni kulturni industriji, obsedenosti z bestsellerji, avtorskih pravicah, literarni prekarnosti in prevajalcih, po nemarnem prikrajšanih za soavtorstvo, tako da ne preseneča, če je prevod včasih maščevanje. (Kolosej)