Dunja Mijatović: »Dosegli smo točko, ko so naši glasovi v Evropi potrebni bolj kot kadarkoli prej«

Dunja Mijatović je komisarka za človekove pravice Sveta Evrope postala pred dvema letoma. Zadnje mesece, se zdi, ima več dela kot kadarkoli prej. V zadnjem času – med epidemijo, ki se je v Sloveniji časovno ujemala z nastopom vlade Janeza Janše – je večkrat poimensko tako ali drugače omenila tudi našo državo. In kadar komisarka za človekove pravice stori kaj takega, to navadno pomeni, da opozarja na kršitve človekovih pravic v tej ali oni evropski državi. Zgodi se, da vlade teh držav opozoril ne vzamejo dobronamerno, saj gre najpogosteje za kritiko, usmerjeno prav zoper ravnanje posamezne vlade. A odziv vladajoče slovenske politike, predvsem predstavnikov SDS in njenih medijev, je bil že kar nedostojen, če uporabimo najblažjo mogočo besedo. Komisarko so zmerjali s komunistko, jo obtoževali razširjanja lažnih novic, izražali ogorčenje nad tem, da zaseda ta pomembni položaj. Mijatovićeva sicer Slovenijo zgodovinsko prišteva med države, ki najdosledneje spoštujejo človekove pravice, in je prepričana, da bo tako tudi v prihodnje.

Najprej bi se vam rad zahvalil, ker ste si vzeli čas za pogovor.

Res mi ni težko, z veseljem si vzamem čas za Mladino.

Se zavedate, da ste v očeh zdajšnje slovenske vlade »persona non grata«, osovražena oseba torej? 

Nisem obveščena, da bi bila »persona non grata«, so me pa sodelavci obvestili, da so bili v nekaterih slovenskih medijih objavljeni članki, ki o meni navajajo lažne in zlonamerne informacije in podobno. A to ali kakršnokoli drugo kritiko je treba vzeti v zakup, če opravljaš funkcijo, ki jo opravljam. Pravzaprav to velja za vse javne funkcionarje, vsi imamo odgovornost do ljudi in moramo biti precej strpni. A vse to pričakujem, da bodo upoštevali in spoštovali tudi politiki v odnosu do novinarjev, še posebej do novinarjev, ki preiskujejo ravnanje politikov.

Pogosto doživite podoben odziv oblasti v državah, ki jih opozarjate, da kršijo človekove pravice? 

Čeprav je oznaka »persona non grata« morda malo pretirana, je dejstvo, da sem »persona non grata« vsak dan v kaki članici Sveta Evrope, odvisno pač, kam usmerim prst glede zavez o spoštovanju človekovih pravic. To je del moje službe. Očitno nekomu v Sloveniji ni bilo všeč, kar sem rekla. Zavedati bi se morali, da je to moja naloga. Da je moja obveznost opozarjati na kršitve človekovih pravic, kadar se pojavijo. Sicer pa vsi vemo, sploh tisti, ki prihajamo iz držav nekdanje Jugoslavije, da je pri ceni, ki jo moramo plačati za obstoj demokracije, na prvem mestu svoboda govora. Zaradi tega lahko seveda kdo tudi trpi, a brez svobode govora ne moremo reči, da živimo v svobodni družbi.

Odločitve, ki smo jih sprejemali med epidemijo in jih še bomo, bodo določile smer – ali bomo okrepili človekove pravice ali pa se jim bomo odrekli.

Katere kršitve človekovih pravic bi danes posebej omenili kot najbolj skrb zbujajoče, če bi jih morali našteti le nekaj? 

Ozreti se moramo na preteklih nekaj mesecev in na vpliv, ki ga je na človekove pravice imela epidemija covid-19, seveda v povezavi z razmerami glede človekovih pravic, kakršne so bile že pred epidemijo. Človekove pravice, ki so bile zanemarjene že v preteklosti, so bile med epidemijo le še bolj zapostavljene. Skrajni čas je, da začnemo razmišljati, v kakšni družbi želimo živeti mi in prihodnji rodovi. Odločitve, ki smo jih sprejemali med epidemijo in jih bomo tudi zdaj, ko se končuje, bodo odločile, ali bomo okrepili človekove pravice ali se jim odrekli. Pomembno je poudariti, da bi morale biti oblasti odgovornejše do ljudi. Ljudje, torej civilna družba, pa hkrati bolj vpleteni v vsakodnevno življenje. Da torej ne bi zgolj upirali oči v politike, ali sprejemajo odločitve glede ranljivih skupin, ampak da bi tudi sami prispevali k čim doslednejšemu varovanju teh skupin.

Pravite, da so že prej marginalizirane skupine ljudi v novi stvarnosti koronavirusa potegnile najkrajšo? 

Da. Tu mi na misel najprej pridejo starejši, ki so bili v veliki večini držav članic Sveta Evrope med najbolj prizadetimi, in to na najslabši mogoči način. Tega se moramo zelo zavedati in poskrbeti, da populacijo starejših zavarujemo, saj doslej ni bilo tako, pandemija je to najnazorneje pokazala. Na to sem v zadnjem času večkrat opozorila številne države. Druga človekova pravica, ki je bila med epidemijo marsikje hudo spodkopana, je bila svoboda govora, ovirano je bilo delo novinarjev, ki opozarjajo javnost, kaj se dogaja v naših družbah. V tretji skupini ljudi, ki so v času epidemije pretrpeli najhujše posledice, pa so pripadniki vseh marginaliziranih družbenih skupin, skupnost LGBT, ženske, romska skupnost … Če pogledate razmere v 47 državah članicah Sveta Evrope, dobite jasno predstavo, da ljudje, ki so najbolj trpeli v tako imenovanih normalnih časih, še bolj trpijo v časih kriz, kot je ta zdajšnja epidemija. Kaj nam to pove? Pove nam, da če v preteklosti ne bi zapostavljali njihovih pravic, jih epidemija najverjetneje ne bi tako močno prizadela, kot jih je. A ne glede na to se moramo učiti na svojih napakah in gledati naprej, si prizadevati, da bi živeli v čim boljši družbi. Je pa res, da to ni lahka naloga, razmer v družbi ni lahko popraviti. Potreben bo pogum vlad, pa tudi civilne družbe in sodelovanje, da se nam bo uspelo ustrezno odzvati na pomanjkljivosti pri skrbi za najranljivejše družbene skupine. Seveda mora vlogo glede obveznosti spoštovanja človekovih pravic, ki jih imajo države članice, odigrati tudi Svet Evrope. Čas bo pokazal, ali nam bo uspelo. Upam, da nam bo.

Človekove pravice v Evropi ogrožajo predvsem desni, avtoritarni, populistični režimi v (večinoma) državah vzhodne Evrope. 

Povsem se strinjam z vami, to je usmeritev, ki jo vidimo v Evropi. A hkrati gre za svetovno usmeritev. Poglejte zgolj ZDA, državo, ki je bila dolgo zgled pri številnih stvareh, povezanih s človekovimi pravicami. Tudi ali predvsem, ko govorimo o svobodi govora. Zakaj tam spoštovanje človekovih pravic nazaduje, je mogoče razložiti na več načinov. Tisti, ki iščejo razloge za to, govorijo o gospodarskih stiskah, drugi o tem, da naših družb človekove pravice kot take ne zanimajo več toliko kot nekoč, spet tretji, da mlade demokracije oziroma demokracije v razvoju temu ne posvečajo dovolj pozornosti. Evropa je sistem varovanja človekovih pravic gradila na pogorišču tragedije s holokavstom. To je za zdaj najbolj izpopolnjen sistem na svetu in Evropa je v tem času postala večja, varnejša, bolj demokratična. Ne smemo zanemariti dosedanjih dosežkov. Lahko je govoriti o nazadovanju človekovih pravic, če živiš v svobodni, demokratični družbi. Zato je toliko pomembneje pogledati nazaj, da se ponovno zaveš dosedanjih dosežkov, recimo pri skupnosti LGBT+, ženskih pravicah in številnih drugih, ki so danes v Evropi na precej višji ravni kot pred 10, 20 ali 30 leti.

Kje so po vašem mnenju razlogi za oblastne napade na najranljivejše skupine ljudi? 

V demokratičnih državah gledamo poskuse pritiska na te družbene skupine iz različnih razlogov, ki so večinoma politični – krepitev oblasti, vplivanje na volilno telo … A moja naloga komisarke za človekove pravice ni iskanje in analiziranje razlogov za kršenje človekovih pravic, pač pa to, da kršitve prepoznam, ko se zgodijo, in da poskušam pomagati z nasveti, kako nastali položaj rešiti. Večinoma je moja ponujena pomoč sprejeta zelo pozitivno in s konstruktivnim dialogom, čeprav imam opraviti z različnimi pogledi na nekatera nerešena vprašanja. Vem, da so pogosto to zelo občutljiva vprašanja, včasih celo sporna, predvsem, ko gre za tabuje in dogme v družbah, proti katerim se moramo boriti skupaj. Ne napadalno, pač pa z dialogom in brez nasilja, ki bi lahko vplivalo na posameznike. Delo komisarke za človekove pravice je zelo pomembno in potrebno, hkrati pa daje tudi neko zadovoljstvo, saj lahko stopiš naproti diskriminiranim skupinam ljudi, in kadar lahko kaj spremeniš, je to veliko zadoščenje, daje ti energijo za delo v prihodnje. Moja ekipa je sicer zelo majhna, poskuša pa se ukvarjati z vsemi 47 državami članicami Sveta Evrope, seveda tudi s Slovenijo.

Ugled Slovenije zaradi ravni spoštovanja človekovih pravic je zelo visok. tudi zato je pomembno, da ga vaša država ohrani.

Slovenija je v vseh pogledih majhna država. Koliko imate vpogleda v to, da pod sedanjo vlado v le nekaj mesecih hitro spreminja smer in da to nezadržno vpliva na človekove pravice vseh njenih prebivalcev, še posebej pa marginaliziranih skupin?

Seveda sem obveščena o političnih spremembah v posameznih državah članicah. Tudi o spremembah v Sloveniji. Zavedam se, da tam potekajo protivladni, tako imenovani kolesarski protesti. Zavedam se, da policija izdaja kazni posameznim protestnikom. Vem pa tudi, da vsaj za zdaj policija do protestnikov ni nasilna.

Se pa to hitro spreminja. Tudi sami ste opozorili na policijsko obravnavo umetnika Jaše Mrevljeta Pollaka, ki so jo nekateri označili za policijsko nasilje. 

Kar se je dogajalo tedaj, ne moremo označiti za policijsko nasilje. Slovenija je doslej imela zelo zgledno prakso obravnave ljudi na demonstracijah, upam, da bo tako tudi v prihodnje. Moramo se zavedati, da je policijsko delo, usmerjeno v vzdrževanje javnega reda, zelo kompleksno vprašanje. Včasih policisti opravljajo delo v resnično napetih razmerah, pod velikim pritiskom in s prisotno utrujenostjo. To ne upravičuje nepotrebnega poseganja v človekovo pravico do mirnega izražanja mnenja na mirnih demonstracijah. Sočasno je treba zagotoviti razmere, v katerih bodo posamezniki, ki trdijo, da so bili žrtve policijskih kršitev, lahko zoper ravnanje policije vložili pritožbo in bo ta poglobljeno preiskana. Če policist prekrši etična pravila ali kazensko pravo, mora slediti kazen, da bi se tako izognili nedotakljivosti represivnih organov in okrepili zaupanje javnosti v policijo in njeno poslanstvo varovanja ljudi. Upam, da se razmere v Sloveniji ne bodo še bolj polarizirale. Zdi se mi nujno, da se politiki vedejo odgovorno in se izogibajo potezam, ki bi lahko krepile prisotno napetost. Hkrati je nujno, da predstavniki medijev ostanejo objektivni pri poročanju in javnosti posredujejo točne informacije.

Vedno več ljudi sedanjo slovensko oblast primerja z režimom Viktorja Orbána na Madžarskem. 

Madžarska je država, ki jo že dlje pozorno opazujem. Tudi obiskala sem jo že dvakrat in izdala poročilo ter priporočila. Ne le glede odnosa do migrantov, v času epidemije sem se odzvala tudi na spremembo zakonodaje, s katero je Madžarska še poslabšala položaj transspolnih oseb. Dobro vem, kaj se dogaja tam, trudim pa se, da držav članic med seboj ne bi primerjala, saj to ni moja naloga.

Slovenija se tudi glede odnosa do migrantov zgleduje po sosedni Madžarski, omejuje gibanje prosilcev za azil, izvaja hitre postopke na meji, torej azilno politiko, ki po nedavni sodbi sodišča EU velja za kršitev človekovih pravic. 

Migracije so seveda ena izmed najbolj žgočih tem, ko govorimo o človekovih pravicah. Zato gre za temo, ki je ves čas zelo visoko na seznamu mojih prioritet. Države članice se na migracije odzivajo različno. Kar se Slovenije tiče, je v vlogi komisarke za človekove pravice še nisem obiskala. A to ne pomeni, da ne spremljam podrobno, kaj se v njej dogaja. Moje mnenje o Sloveniji v splošnem je, da ima država zgodovino zelo dobrih rezultatov glede zavezanosti človekovim pravicam na nacionalni in tudi mednarodni ravni. Slovenija ima stoodstotno uspešnost izvršitve oziroma spoštovanja sodb evropskega sodišča za človekove pravice, kar je dokaj redko, če pogledamo druge države članice. Kar zadeva migracije in odnos do migrantov, je doslej izvajala zgledno politiko. Sprejela je tudi svoj del migrantov iz najbolj obremenjenih držav. Lahko rečem le, da upam, da se bo to nadaljevalo tudi v prihodnje. Za zdaj nisem opazila, da bi se uspešno uvedle zakonodajne spremembe, ki bi posegle v človekove pravice migrantov. Vem tudi, da Slovenija vsaj za zdaj še ni uzakonila rabe aplikacije za sledenje okuženim posameznikom, v zvezi s katero se postavljajo številna vprašanja človekovih pravic. Vse to je dobro. Ugled Slovenije zaradi ravni spoštovanja človekovih pravic je zelo visok. Tudi zato je pomembno, da ga vaša država ohrani. K temu želim prispevati sama, med drugim s čimprejšnjim obiskom, med katerim bi se lahko sestala s predstavniki vlade in civilno družbo in dobila še boljšo predstavo, kakšen je položaj, če pogledamo najbolj žgoča vprašanja. Ko potujem na delovni obisk v države članice, vedno izberem nekaj nerešenih vprašanj, s katerimi se je v tistem trenutku v tisti državi najbolj nujno ukvarjati.

Toksično razpoloženje, ki ga v nekaterih državah opažamo občasno, v drugih pa neprestano, zastruplja demokracijo. Napadi na novinarje in zagovornike človekovih pravic imajo širši vpliv na družbo.

Težava je prav v tem, da policija zdaj mimo zakonodaje izvaja nehumano azilno politiko. Poleg tega je država »pristopila« k Višegrajski skupini vzhodnoevropskih držav, ki zagovarjajo najodločnejšo protitujsko politiko, zaprtje meja, nesprejemanje beguncev …

Kot veste, imam zelo jasno mne nje o pomanjkanju solidarnosti nekaterih evropskih držav, kar zadeva migracije. Med opravljanjem svojega dela sem obiskala kar nekaj držav, ki so najbolj prizadete zaradi migracij, recimo Grčijo, grške otoke, tamkajšnje razmere sem videla na lastne oči. Priča sem bila strašnemu trpljenju judi, predvsem migrantov, lahko pa ni niti tamkajšnjim prebivalcem. Seveda so stvari, ki bi jih Grčija lahko počela veliko bolje glede tega vprašanja, a to strašno trpljenje številnih ljudi na evropski celini je tudi posledica pomanjkanja solidarnosti drugih evropskih držav. Zelo sporna je ta nesolidarna drža nekaterih evropskih držav na čelu z Višegrajsko skupino. Vem, da se je Slovenija zdaj pridružila tej skupini držav, ki že dolgo nasprotujejo premeščanju migrantov in prosilcev za azil po evropskih državah. Obvezna premestitev, ki je zdaj vroče nerešeno vprašanje v Evropski uniji, je nekaj, čemur bo morala EU posvetiti precej pozornosti, saj glede tega nosi veliko odgovornost. V zvezi s tem sem tudi v stiku s pristojno evropsko komisarko Ylvo Johansson, ki se trudi, da bi naredila korak naprej na tem področju. Komaj je dobro začela delo, že je nastal zastoj zaradi epidemije covid-19. Ne glede na to je nujno, da evropske države nadaljujejo sodelovanje v shemi prerazporeditve beguncev. Tu moram poudariti, da je v preteklosti, v premestitveni shemi iz leta 2016, Slovenija privolila v premestitev okoli 500 ljudi iz Italije in Grčije. Sprejemanje ljudi, ki potrebujejo pomoč in varstvo, se mi zdi bistvenega pomena. Za Slovenijo to ni pomenilo nikakršnih težav, nasprotno, bila je prepoznana in še vedno je prepoznana kot država, ki se je odločila pravilno – pomagati ljudem v stiski. To je mednarodna obveznost vseh evropskih držav. Ne morem dovolj poudariti pomembnosti prevzemanja deleža odgovornosti posameznih evropskih držav. Države v notranjosti Evrope ne morejo pričakovati, da bodo tiste na mejah celine same izvajale mednarodne obveznosti, kar zadeva spoštovanje človekovih pravic. Slovenija verjetno to dobro ve, saj leži na tako imenovani balkanski migracijski poti in je leta 2016 že izkusila migracije v večjem obsegu.

No, tako zelo zgledna politika do migracij v Sloveniji zadnja leta ni bila. Ljudi množično vračajo na Hrvaško. Čeprav policija ves čas trdi, da ravna zakonito, gre v bistvu za prisilno vračanje. 

Omenili ste, da Slovenija zdaj implementira drugačno azilno politiko. Seveda sem obveščena o teh obtožbah, o domnevnem prisilnem vračanju na Hrvaško. Ponovno poudarjam, da je takšno vračanje nezakonito, saj prosilcem za azil jemlje osnovno pravico do individualne obravnave upravičenosti njihove prošnje za azil. Temu domnevnemu prisilnemu vračanju sledi prisilno vračanje tudi na meji med Hrvaško in mojo domovino BiH. Obiskala sem svojo domovino in zloglasno begunsko taborišče Vučjak, ki so ga zaprli dva dni po mojem obisku. Videla sem veliko trpljenje ljudi in nisem bila zadovoljna s tem, kako moja država ravna na tem področju. Še posebej zato ne, ker se številni moji sodržavljani še spomnijo, kako je biti begunec. Vemo, kaj se je zgodilo v devetdesetih letih in kako so bili prebivalci BiH sprejeti po svetu – z odprtimi rokami. Med državami, ki so jih sprejele, je bila seveda tudi Slovenija. Ta histerija v nekaterih državah in njihovo zavračanje beguncev je nekaj, česar si v Evropi res ne bi smeli želeti. Ne potrebujemo trdnjave, imenovane Evropa, ki na svojih mejah gradi betonske, elektronske in najrazličnejše druge zidove. Še posebej zato ne, ker gre za celino, ki je v svetu verjetno najbolj znana prav po človekovih pravicah. To mislim kot komisarka in kot človek. Mislim, da to vprašanje ni nerešljivo, če vsi stopimo skupaj, vse države članice Sveta Evrope in vsa Evropa.

Prej ste omenili tako imenovane stare težave, pretekla vprašanja, povezana s človekovimi pravicami, homofobijo, antisemitizem, islamofobijo, odrekanje pravic ženskam … Zakaj spet doživljamo nazadovanje pravic? 

Res je, številne od teh skupin ljudi so tarča zniževanja dosežene ravni pravic. Recimo ženske. Navkljub očitnemu napredku glede pravic žensk v zadnjih desetletjih so v zadnjem času te pravice spet na udaru v Evropi v 21. stoletju. Ženske resnično pogosto doživljajo seksistični sovražni govor, navadno prek spleta. Še posebej je to očitno pri spletnem sovražnem govoru do novinark. Jezik, ki se uporablja, da se te diskreditirajo in ponižajo, ni v skladu s primerno ravnijo demokratične razprave in svobode govora. Gre za grožnje s smrtjo, spolnimi napadi, posilstvom, dan za dnem, prek spleta in tudi v živo. Še posebej ranljive so samostojne novinarke, ki niso zaposlene v medijskih podjetjih. Od teh in drugih združenj na tem področju pričakujem, da ogroženim novinarkam in novinarjem zagotovijo kar se da močno vsakodnevno podporo , da bi jim lahko pomagali. Niso dovolj le izjave in deklarativno nasprotovanje takšni sovražnosti. Toksično razpoloženje, ki ga v nekaterih državah opazimo občasno, v drugih pa ga opažamo neprestano, zastruplja demokracijo. Napadi na novinarje in zagovornike človekovih pravic imajo širši vpliv na družbo. Če ti ljudje svojega dela ne morejo opravljati varno in svobodno, je boj s kršitvami človekovih pravic, korupcijo, zlorabo oblasti zelo otežen. Tako nastanejo razmere, v katerih represija lahko resnično zacveti.

Krepi se tudi pritisk na skupnost LGBT+. 

Kar se tiče skupnosti LGBTI, prav tako opažamo sporne usmeritve. Še vedno ne gre brez napadov na sedeže njihovih organizacij, še vedno je v številnih državah vprašanje, ali lahko izpeljejo parado ponosa ali ne. Težava je tudi rasizem – antisemitizem in druge oblike rasizma in diskriminacije na podlagi rasne ali narodne pripadnosti. To se zdaj dogaja v ZDA. Težava je prav tako v tem, ker je v številnih evropskih državah omejevana pravica do združevanja, protestiranja. Glede teh vprašanj moramo biti zelo previdni in tudi pogumni, da obranimo te temeljne demokratične pravice, preden bo prepozno. Vse to so težave, ki bi jih seveda morali že zdavnaj rešiti, a žal ostajajo in se celo poglabljajo in ogrožajo vrednote, na katerih je bila Evropa zgrajena. To sicer vidimo v državah s slabimi rezultati pri varovanju človekovih pravic in tudi v državah, ki se same rade uvrščajo med prvakinje po spoštovanju človekovih pravic. Da se to dogaja tem, me še posebej skrbi. A ne glede na to, kako težaven je položaj danes, nikakor ne more biti izgovor za obupavanje. Ne zame, ki opravljam naloge komisarke, in ne za vse nas skupaj. Nasprotno, dosegli smo točko, ko so naši glasovi potrebni bolj kot kadarkoli prej v Evropi.

Danes smo, kjer smo, ker nismo bili dovolj vztrajni, ker se nismo iz generacije v generacijo borili za pravice, ker smo jih jemali za samoumevne.

Poudarjate, da ste optimistični, da se človekovim pravicam v Evropi ne bomo odrekli, ampak jih bomo negovali. 

Ljudje so dandanes pogosto apatični do kršitev človekovih pravic, a moramo jih braniti, moramo povzdigniti glas, moramo zahtevati spoštovanje človekovih pravic za vse. Mislim, da je to izvedljivo, prepričana sem, da človekovim pravicam ne bo spodletelo, res sem optimistka. Če ne bi bila, ne bi mogla opravljati dela, ki ga. Danes smo, kjer smo, ker nismo bili dovolj vztrajni, ker se nismo iz generacije v generacijo borili za pravice, ker smo jih imeli za samoumevne. V dveh letih, odkar opravljam to delo, sem videla tudi stvari, ki mi vlivajo upanje. Recimo države, ki ostajajo zveste zavezam na področju spoštovanja človekovih pravic, in še vedno mislim, da je Slovenija ena izmed teh držav. Seveda so vedno turbulence, a od nas samih je odvisno, ali bomo dovolj pogumni in vztrajni. Vsakič, ko obiščem kako državo, se trudim ponuditi roko mladim. Eden od razlogov za težave pri spoštovanju človekovih pravic širom po svetu je, da se mladi čutijo izključene iz varovanja človekovih pravic. To so mi sami večkrat povedali. Razlog je v tem, da so pogosto izključeni iz kakršnekoli razprave o pomembnih družbenih vprašanjih. Vsi mladi, ne glede na državo, so me vedno prosili za več, ne manj človekovih pravic. Mladi v zadnjem času igrajo nujno potrebno vlogo varuhov človekovih pravic, recimo pri varovanju podnebja in okolja, kar je danes pomembnejše vprašanje kot kadarkoli prej. Vprašanje je, ali bomo sposobni negovati to pozitivno usmeritev. Včasih mi rečejo, da nisem najbolj diplomatska, kar je verjetno res, a rada bi izkoristila svoj glas za promocijo človekovih pravic in opozarjanje na kršitve. To je najpomembnejše orodje, ki ga imam, da jasno in naravnost s prstom pokažem na kršitve človekovih pravic, kot jih vidim.

Ko že omenjate sovražni, seksistični govor zoper novinarke. Ste seznanjeni s tem, da je slovenski premier, tedaj je bil še vodja opozicije, novinarki nacionalnega medija označil za odsluženi prostitutki? 

Seveda vem za to. Kot sem že dejala in kot nesporno izhaja iz sodne prakse evropskega sodišča za človekove pravice, morajo biti politiki in javni funkcionarji precej bolj strpni do kritike in nadzora javnosti nad svojim delom. Še posebej, kadar to počnejo mediji. Poleg tega menim, da bi se politiki morali izogibati rabi ali spodbujanju sovražnega ali mizoginega, do žensk sovražnega govora.

Gospa komisarka, še enkrat hvala za vaš čas. 

Ni za kaj. Upam, da se kmalu vidimo, ko obiščem Slovenijo. Morda že prihodnje leto, je pa vse to zdaj odvisno predvsem od epidemije. A tudi če nisem fizično prisotna v posamezni državi članici, še ne pomeni, da ne spremljam, kaj se v njej dogaja.