Vidno nevidni

Janko Lorenci

17. 7. 2020  |  Mladina 29  |  Kolumna

Naša politika rada govori o ugledu in vlogi Slovenije v tujini. Toda zunanje okolje je v bistvu ne zanima. To je slabo, ker se o nas vedno bolj odloča zunaj. Hkrati je ta politika kratkoročna, razklana in postavlja strankarske interese pred državne, nacionalne. Taka politika ne more spraviti skupaj pametne in kontinuirane zunanje politike. Za nameček deprofesionalizira lastno diplomacijo.

Tak odnos do tujine, povezan z našo majhno objektivno težo, ima logično posledico – nezanimanje zunanjega sveta za nas. Nasploh je Slovenija – z drobnimi izjemami pri sosedih in na Balkanu, kamor pa nikakor noče biti uvrščena – slabo opazna, skoraj nevidna država.

Ta (ne)vidnost s časom niha. Najbolj na očeh smo bili med osamosvajanjem, ko smo pokazali največ suverenosti in si pridobili nekaj ugleda ali vsaj simpatij. Potem smo polagoma tonili v anonimnost, a ostali na razmeroma dobrem glasu kot demokratična in gospodarsko kar uspešna država.

Nekakšno tiho prelomnico je prinesel prelom tisočletja. Obdobje močne LDS in J. Drnovška se je končalo, pospešili so se že nakazani slabi procesi: brezumno upravno drobljenje države, parlament kot privesek izvršne oblasti, šibka pravnost, zlasti pa napredujoča neoliberalizacija. Ta je s svojo dogmatično privatizacijo in izrinjanjem skupnega dobrega prinesla dve ključni posledici, ki še kar trajata. Prvič, razprodajo državnega premoženja zlasti tujim lastnikom in s tem krčenje lastne ekonomske baze, stebra razumne suverenosti. (Zanimivo, v socializmu se je ta baza krepila, v demokraciji in kapitalizmu kopni). Drugič, družba se je pospešeno drobila, postajala manj enaka, bolj konfliktna in negotova, s tem pa dovzetnejša za populizem in politično radikalizacijo, utelešeno zlasti v postopnem spreminjanju Janše in SDS v današnjo skrajno desnico. Politična razklanost, ki gre tako daleč, da zunanji minister Bruslju Slovenijo špeca kot komunistično, dela državo navzven manj odporno. Toliko bolj, ker je politika do velike tujine tradicionalno servilna. Velja za levico, sredino in desnico, tudi za nadpatriota in notranjega silaka Janšo, ki je v Slovenijo izdajalsko vabil trojko in ostal živ.

Vse to nas slabi navznoter in navzven. Danes gleda severozahodna Evropa na nas tako, kot je po razpadu Sovjetske zveze gledala na evropski vzhod: kot na plen, nemočno lovišče svojega kapitala. A ne kupujejo nas in krepijo svojega vpliva samo razviti, ampak tudi Madžari, Hrvati, Srbi … Do take države, ki si ne zna poiskati zaveznikov ali pa vsaj tutorjev, postajajo glasnejše tudi revizionistične ozemeljske zahteve.

Skratka, naš glas na tujem je dokaj na psu. To potrjuje tudi evropska anketa iz leta 2018, ki nas je glede vpliva na EU kot celoto posadila na zadnje mesto. V razvrstitvi članic na voditeljice, zabušantke in podporne države pa smo se le enkrat uvrstili med zabušantke in nikoli med voditeljice.

No, zdaj vendarle postajamo bolj vidni – po nemarnem. Gre za Janševo približevanje višegrajcem in temu ustrezno avtoritarno držo sedanje oblasti. Ko je na enem od petkovih protestov neki tuji veleposlanik videl oklepljene policiste, je osuplo rekel: Saj to je kot v Turčiji. O preobražanju Slovenije pišejo tudi vplivni tuji mediji.

Nova vidnost je slabša od prejšnje nevidnosti. Glas države, ki po svoji volji rine na vzhod, bo za Slovenijo vedno večje breme. Bolj ko veljamo za »vzhodnjake«, bolj nas bodo –politika, podjetja, kulturniki ... – obravnavali kot periferijo. Skratka, naše pomikanje na vzhod ima tudi močno ekonomsko dimenzijo. Bolj ko bomo podobni Madžarski, nižje bodo pokojnine, manj bo na krožniku, celo ekonomske sankcije nas lahko doletijo čez čas.

Zunanja politika je v marsičem zrcalo notranjega položaja. Ključni vpliv nanj ima politika. Ta nikakor ni enaka; SDS ima veliko destruktivnih potez skrajne desnice in Janša tako surov kot v tem mandatu še ni bil. Leva sredina je bolj demokratična, a razbita, sprta in brez resne alternative. Tako se politika kot celota postopno prilagaja svojemu najbolj zanikrnemu členu – SDS. Ko ta zavozi položaj in pade, prinese nova oblast nekaj olajšanja, a v bistvu nadaljuje status quo. Potem pa Jovo na novo.

To večno izmenjavanje slabih in manj slabih vlad ima slabe posledice. V politiko vstopa vedno manj sposobnih in dobronamernih ljudi, vsa sfera se kadrovsko slabša, s tem pa se slabša tudi krog ljudi, ki jih ta politika nastavlja. Prek slabših nastavljencev se slabša delovanje celotnih podsistemov in naposled tudi celote. Slabi impulzi iz politike slabo vplivajo tudi na prebivalstvo. Količina gole pameti in zvitosti v politiki ostaja približno enaka, znanja in gledanja na javni interes pa je vedno manj. Končni rezultat je živčna, zmedena, negotova družba. Odgovornost politike za to je velikanska.

V tujini bomo kotirali boljše le, če se bomo izvili iz notranjega začaranega kroga. A dokler bo leva sredina tako medla, drobtinčarska in brez skupnega alternativnega programa, se bo Janša vračal ali pa kar ostal na oblasti. Tisti Janša, ki v dragoceno Krko pošilja Lahovnika, poglavitnega krivca za teš, ki zavija vrat javni rtv in policiji, ki zmerja protestnike za vardo, ki se brati z Orbánom in nas rine v evropske rovte, tisti, za katerim se nenehno valijo sumljivi denarji, tisti, ki očitno dopušča, da se k nam vrača epidemija, ker v njeni senci laže posluje. Ponavljamo, SDS in zmerna politika nista enaki, kot govorijo vsakovrstni verčiči. Prva je maligna, druga benigna. To je kot pri tumorjih. Pritisniti pa je treba predvsem na levo sredino.