Urška Brodar, dramaturginja in prevajalka, ki rada briše meje med fikcijo in realnostjo

Urška Brodar je dramaturginja in prevajalka iz nemščine in angleščine, zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču, v katerem skrbi tudi za program Nove pošte. Lansko leto je soustvarila koncept Festivala performansa, ki je za izhodišče vzel žaljive komentarje o (ne)smislu sodobne umetnosti na spletnih medijih in socialnih omrežjih. »Ko smo začeli načrtovati program prve sezone Nove pošte, smo sčasoma ugotovili, da potrebujemo tudi neko artivistično znanje, ki pa ga v Sloveniji ni. Dogajali so se sicer posamezni performansi, toda ne sistematično, znotraj teatra,« razloži. Organizirali so delavnice, na katere so z namenom, da se od njih naučijo nekaterih principov, povabili skupino nemških performerjev Center za politično lepoto, znano po radikalnih akcijah na meji sprejemljivega. Tam so se prvič poglobili v spletne komentarje in ugotovili, da jim, četudi slikajo precej grozljivo realnost, ponujajo tudi dober material za umetnost. Festival performansa, ki je nastal kakšno leto pozneje, je tako ponudil performanse umetnikov, ki živijo »v pasjih boksih«, kamor bi jih nastanili določeni komentatorji; ki nelegalno prečkajo cesto, ker je »umetnikom itak vse dovoljeno«, ali ki se prostituirajo, da bi zaslužili denar, umetniki brezdelneži bi se namreč morali »financirati sami«.

Posebej pri tem zadnjem performansu, izvedel ga je Rok Kravanja, so bile meje med umetnostjo in realnostjo zelo zabrisane. Je lahko prostitucija umetniški projekt? Gre sploh za »pravo« prostitucijo, če se ta zgodi v okviru performansa, četudi je izvedena po vseh pravilih; ali samo za igranje prostitucije? Podobno se je z razmerjem med fikcijo in realnostjo poigravala avtorska predstava Orgija, v kateri je Brodar pred tremi leti nastopila skupaj s Katarino Stegnar in Juretom Novakom. Šlo je za tretji del trilogije, v kateri sta še predstavi Jure Novak: Zato sem srečen in Katarina po naročilu. V Orgiji so Stegnar, Brodar in Novak z gledalci delili podrobnosti iz svojega intimnega življenja, ki jih običajno ne poveš niti prijateljem, kaj šele na odru. Pripovedovali so tako doživeto, da se je zdelo samoumevno, da so se reči, o katerih govorijo, res zgodile. Toda ali so se res? »Brisanje mej med fikcijo in realnostjo me v teatru gotovo zelo zanima – poleg naracije,« pravi Urška Brodar. »Kako pripovedovati nekaj, da ti gledalec verjame? Pa sploh ni treba, da je ta stvar resnična. Čeprav po drugi strani že s tem, ko se zgodi v teatru, postane resnična. To je tisto, kar po mojem mnenju poganja gledališče, komunikacija med občinstvom in akterji predstave.«

Kot dramaturginja je sodelovala pri vseh delih omenjene trilogije, a je Orgija prva, v kateri se je pojavila tudi na odru. »Ta trilogija je desetleten projekt, ki me je umetniško zelo zaznamoval. Tudi zato, ker nikoli nisem želela biti na odru, na koncu pa sem tam kljub temu pristala. In ugotovila, da se s tem, ko ga vidiš še z druge perspektive, naučiš marsikaj novega o teatru. Vloge v gledališču navadno niso pretočne, če si dramaturg, ne moreš biti še igralec. Zato je vsaka izkušnja, ko se te meje malo porušijo, dragocena. Srečo imam, da delam v Mladinskem gledališču, kjer je to, poleg neodvisne scene, za zdaj še mogoče.«

Službo v Mladinskem gledališču je dobila, ko je še živela v Berlinu, kamor se še danes z veseljem vrača. Takrat je predvsem prevajala – zaradi dobrega poznavanja avtorjev iz nemško govorečega prostora ni presenetljivo, da se je odločila začasno preseliti ravno v Nemčijo. Njeni so na primer prevodi besedil za predstave Ali: Strah ti pojé dušo (Rainer Werner Fassbinder), Mati (Bertolt Brecht) in Nekaj sporočil za vesolje (Wolfram Lotz), ki jih je vse režiral Sebastijan Horvat, lani pa je prevedla roman Sybille Berg Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha, ki ga je še pred tem pomagala adaptirati za SNG Nova Gorica. Že med študijem prevajalstva na Filozofski fakulteti, ki ga je vpisala, ko je zaključevala dramaturgijo na AGRFT, je ugotovila, da imajo Nemci zelo dobre prevajalske delavnice, in se jih začela aktivno udeleževati. »Leta 2011 sem bila na dvotedenski delavnici, namenjeni prav prevajanju gledaliških besedil, v Mülheimu. Organizirana so bila predavanja, gledali smo predstave, delali na besedilih in celo spoznali avtorje besedil. Tam sem se na primer prvič seznanila z Wolframom Lotzem, ki je bil tja povabljen kot avtor, zanimiv za prevajalce.« Pri prevajanju ima vedno v mislih tudi kontekst – če že ne, kdo bi besedilo režiral, pa vsaj, katero gledališče bi ga postavilo na oder. »Nimam besedil ’na zalogi’, v predalu, čeprav ljudje velikokrat mislijo nasprotno. (smeh) Zdi se mi namreč pomembno, da je prevod – sploh za teater – aktualen. Če ni, jezik zastara, v teatru, ki se hitro spreminja, pa je res pomembno, kakšna sta jezik in koncept. Uspešne predstave nastanejo iz upoštevanja vseh segmentov in dober, aktualen prevod je gotovo eden izmed njih.«