Arundhati Roy: Ministrstvo za najvišjo srečo

+ + + +

Pogrebi in poroka

Med hidžrami, v ženske oblečenimi prostituti, in njihovimi občudovalci v Indiji se stke zapletena ljubezenska zgodba, okostje romana Arundhati Roy, ki je zaslovela z romanom Bog majhnih stvari. Vendar v njihovi komuni obstrancev vidimo samo eno od naličij vseh antagonizmov današnje Indije. Upornica med njimi zatrmoglavi in se preseli med narkomane na muslimansko mestno pokopališče; tam se začne zbirati raznovrstna ekipa in potem pokopava (tudi) tiste, ki so ostali brez groba: mučene od indijskih oblasti, posiljene ženske, izginule borce in militante, katerih trupel niso nikoli našli. Podelijo jim posmrtni mir in angeli, ki lebdijo nad pokopališčem, puščajo vrata med svetovi odprta, da lahko vsi sobivajo in se družijo.

O Kašmirju in tam porojeni fatalni ljubezenski zgodbi, ki se zašpili z muslimansko radikalizacijo in terorizmom, je pisal že Salman Rushdie v romanu Klovn Šalimar, vendar Arundhati Roy pokaže drugo stran; ena od epizod, povezanih z napol ugrabljenim, napol najdenim zapuščenim otrokom, se usodno plete okoli kašmirskih militantov in vojaško represivnega odziva države. Rushdie je poudarjal zaslepljenost pripadnikov oboroženih muslimanskih milic, Royeva se skozi oči na videz liberalnih novinarjev, ki ustvarjajo javno mnenje in upravičujejo nasilje, pa tudi vojaških in civilnih operativcev na terenu osredotoča na vlogo države pri nasilju. In je do nje, tudi z zgodbami o znašanju nad pripadniki nižjih kast, do konca neusmiljena. Ministrstvo za najvišjo srečo je tako kompaktna, čeprav ne vedno navznoter nekonfliktna skupnost izvrženih na pokopališče, ki z utrjevanjem odnosov in nekakšnim samoiniciativnim socialnim delom pomaga iščočim pravico. Avtorica je ostra, ko je treba razkrinkavati sladko retoriko raznobarvnih nacionalistov pa razkriti postopke vojske in paramilic, pogosto v službi multinacionalk, ki poskušajo očistiti teren vseh tistih, ki se jim postavljajo po robu. V tej zgodbi, zapleteni, kot je realnost sodobne Indije z močnimi ostanki kastne ureditve in vse bolj zaostrenim in izključevalnim vrenjem med hindujci, ateisti in socialnimi aktivisti, muslimani in izpostavljenimi iz najnižjih kast, sicer ni magičnega. Je samo realizem, so prizori surovosti, včasih popisani na podlagi nekakšnega najdenega gradiva, zapiskov, pisem, izpovedi, kar daje romanu prepričljivost. Hkrati ga drobi, prav tako osnovne pripovedne linije, ki se sicer zlivajo proti točki nič, proti pokopališki skupnosti, temu naboru čudakov in posebnežev. To seveda otežuje branje, enako tudi pogoste besede različnih indijskih ljudstev in njihov besednjak stvari za vsakdanjo rabo, vendar zaradi tega kritična ost ne otopi in avtorica je po prvencu očitno bolj na strani aktivizma kot literature. Ministrstvo za najvišjo srečo je zapleten in prepleten roman, ki nam s primeri indijskih razrednih in verskih antagonizmov predstavlja kaotično in težje pregledno, pogosto tudi nasilno podobo globaliziranega sveta.