Brez maske

Janko Lorenci

24. 7. 2020  |  Mladina 30  |  Kolumna

Janšev medijski napad je prav neverjetno surov in nezakrinkan. Glavna tarča je RTV. Zamenjavi dela nadzornikov in programskega sveta je sledila nova medijska zakonodaja, ki hoče RTV odvzeti del dohodkov in jih, skupaj z novo dajatvijo državljanov, prenesti na janševske medije. Pri prvem dejanju gre za kadrovsko čistko na RTV, pri drugem za kriminalno prelivanje javnega denarja v zasebne (politične) žepe in poskus uničenja RTV, pa tudi drugih resnih medijev.

Premier je hinavec, da mu ni para: tretjič je na oblasti, a nenehno joka o krivicah, ki se mu godijo, in v imenu tega naskakuje vse, kar mu ni podrejeno ali ga potencialno ogroža: sodstvo, policijo, nevladnike, medije … Ironija hoče, da je RTV (a ne samo ona) sokriva za svojo sedanjo stisko. Janšo in SDS je vedno obravnavala v rokavicah, ju deloma celo privilegirala in janšizem tako pomagala ohranjati pri življenju. Če bi bila do njega kritična, kot je zdaj, Janša ta čas sploh ne bi bil na oblasti. Drugi del sokrivde: ustanova (zlasti njen informativni program) je v glavnem podpirala neoliberalne dogme, ki delajo družbo konfliktno in dvigajo na površje politične skrajneže. Pri tem javni medij in neoliberalizem, ki javno in skupno po definiciji uničuje, nikakor ne gresta skupaj.

Ne glede na to ostaja RTV (in drugi resni mediji) nepogrešljiva. Pri tem je korpus teh medijev – RTV pa je njegov poglavitni del – zaradi interneta, novih bralnih navad in usihanja oglasnih denarjev že tako objektivno oslabljen. Če bi bil s sedanjim naskokom pohojen ali hudo pohabljen, bi Slovenija postala enoumna medijska puščava, povsem neobveščena, kaj se dogaja z njo. Potem bi jo lahko Janša še bolj neovirano mrcvaril. Skratka, znosna prihodnost države je zelo odvisna od preživetja sedanjega medijskega telesa, kakorkoli že je nepopolno.

Obramba pred Janševim predelovanjem Slovenije je kardinalno vprašanje tega nesrečnega mandata. V ospredju odpora so se trenutno po sili razmer znašli resni mediji. Brutalni napad nanje po svoje deluje pozitivno: prvič resneje kažejo medsebojno solidarnost in bolj naravnost govorijo o janšizmu, pač zato, ker jim gre tokrat za golo preživetje. Javna razprava o novi zakonodaji je podaljšana, a nevarnost nikakor ni mimo, Janša se je umaknil zgolj začasno. To je stara taktika takih tipov – najprej divji napad, nato šok in močna reakcija napadenega, potem droben umik napadalca, napadenec si oddahne in se umiri. Napaka: napad je samo odložen. RTV drugače od Pop TV zdaj negotovo niha med novo odločnostjo in staro ponižnostjo.

Pri vsem skupaj seveda ne gre le za medije. Posredno so ogroženi vsi, posamezniki, nevladne organizacije, sindikati, številni podjetja in ustanove, tudi ustavna ureditev. Grožnja je tolikšna, da odpor postaja državljanska dolžnost, sodelovanje

z janšizmom pa kolaboracija. Marsikatero znamenje je spodbudno, odpor obstaja: protesti se nadaljujejo in razvijajo, policija se ni kar vdala, mediji so, kot rečeno, opustili večno defenzivo, kultura protestira, oglasili (pretiho) so se sindikati, posamezni odstavljenci v državnih ustanovah vlagajo pritožbe, sodstvo deluje, na janšizem postaja pozorna tudi tujina.

Največji dolžnik v tem pisanem odporu so opozicijske LMŠ, SD, Levica, SAB. Res podpirajo medije, vlagajo interpelacije, obstruirajo, predlagajo kak zakon, verbalno naskakujejo janšizem. A to je premalo, rutinsko in jalovo – ni jim prineslo več volivcev in ni zamajalo oblasti. Razlog je očiten: ne zdijo se prepričljiva alternativa. Ker ne zmorejo sestaviti svežega in konkretnega skupnega programa, kaj vse je narobe zdaj, kako bodo nastopili na volitvah in kaj bodo storili po njih. Vsaj to, namesto drobnih rivalstev, ozkih interesov, osebnih šopirjenj in sanjarjenj o konstruktivni nezaupnici. Ali res ne čutijo, da jih tudi protestniki vedno bolj odpisujejo? Ali res ne vedo, da so to izredni časi, ki bodo povozili tudi njih, če bodo ostali jalovi?

Kakorkoli, odpor k sreči ostaja živ, pomaga najedati koalicijo in blaži nekatere oblastne naskoke. Grobost oblasti ga še krepi in tako bo delovala tudi gospodarsko-socialna kriza. Cilj in smisel odpora sta jasna: onemogočiti kako od vladnih potez in mahinacij, preprečiti otopelost, sprijaznjenost z janšizmom. Predvsem pa preprečiti, da bi Janša dobil še en mandat.

To nikakor ni boj brez upa zmage. Nasprotno, Janša je v osnovi šibek in se lahko s tako koalicijo kadarkoli zvrne z oblasti. Čas dela proti njemu, mandat pa se naglo izteka. Ve tudi, da bi po volitvah skrajno težko sestavil novo koalicijo. Zato je tak desperado, zato igra na vse ali nič, zato je tako odkrito surov, zato skuša, dokler še more, poklopiti vse nadzorne institucije, razsejati čim več svojih nastavljencev, si podrediti čim več gospodarstva, uničiti kritične medije in obogatiti svoje, nas potisniti med višegrajce, preliti na zanj ugodne točke čim več denarja. Naskoki oblasti se prehitevajo, a ne dogajajo se samo slabe stvari. V osnovi se kaže, da Slovenija ostaja pretežno demokratična in čuti pritisk te oblasti kot posilstvo. Janšizem se je dokončno razkrinkal in postopoma se sprožajo obrambne reakcije.

Medijska drama daleč presega zgolj medije – v bistvu gre za to, kakšna bo Slovenija. Država na taki preskušnji – tudi zaradi pandemije – še ni bila. Janša, ta zakrinkani lovec na denar, bo stiskal naprej, janšizem se ne bo popravil, mogoče ga je samo odpraviti. Bistveno je, da odpor ne popusti in ostane živ do volitev. Sodelavcem javne TV pa naskok ponuja mogočen nauk: ne vdajte se, a ne ostanite taki, kot ste bili pred napadom. Nekoliko bo treba spremeniti ves pogled na svet in razmisliti tudi o tem, kaj s kolaboranti. A to seveda ne velja samo za nacionalko.