Popis

Maja Novak

24. 7. 2020  |  Mladina 30  |  Ihta

Spoštovani vlada, NIJZ, butalsko policajstvo in Zveza združenj balinarskih sodnikov Male Rupavere pri Kalnem!

Globoko v dušo razumem vašo željo, da bi vsi državljani vseskozi ostajali tam, kamor nas je bog postavil, in spoštujem vašo odločitev, da v ta namen pod krinko boja proti nalezljivim boleznim zasnujete aplikacijo, ki lahko v slehernem trenutku pokaže, kje je kdo. Zavedam se, da niste vi krivi, da je med raziskavo javnega mnenja 73 odstotkov vprašanih izjavilo, da s čim takim nočejo imeti opravka. Sama oblasti neomajno zaupam, neomajno jo cenim in ne želim se vpisati v vrste tistih, ki menijo, da je to, kod so hodili, kje so bili in kje so čeveljčke zrosili, njihova osebna stvar. Zato vas ponižno obveščam, da me prihodnjih nekaj tednov ne bo mogoče najti na domačem naslovu.

Naslova ne bom navajala, kajti poznate ga bolje od mene. Za nameček vam o njem nima smisla poročati prav zato, ker me na njem ne bo. Po potrebi me v družbi svojih pendrekov poiščite v stanovanju prijateljice, katere mačka in mačko krmim, pestujem ter občasno preklinjam med njenim dopustovanjem na bone in katere naslova prav tako ne bom zapisala, ker ga poznate bolje od nje. S prijateljico sva že lično evidentirani, s skrbjo pa me navdaja misel, da to ne velja za moja oskrbovanca, ki se tale trenutek pretegujeta ob tipkovnici. Ne razumem, kako se je moglo zgoditi, da ste v svojih prizadevanjih za božjo vsevidnost in božansko vsevednost pozabili popisati obsežno mačjo populacijo!

Mačka sta zdrava ko dren, dlaka in oči jima sijejo od zdravja, whiskasa in negovanosti, a nikdar se ne ve. Žal pa zato, ker sta mačka, ne moreta imeti pametnega telefona, torej tudi aplikacije za sledenje okuženosti z bolhami ne. Marsikateri vladar, manj moder od vas, bi dejal, da bi bilo zaradi morebitnega uvoza tujerodnih bolh pametno, ko bi druženje med počitniško, tako rekoč breznovo razpoloženimi mačkami preprečevali, ustavili prehajanje meja med z urinom označenimi mačjimi državnimi teritoriji in splošno mačje število omejili na razumen obseg, namreč po sistemu: žakelj in najbližji potok. A le malokateri oblastnik bi se po modrosti lahko primerjal z vami in zdajšnji vladi naklonjenim poglavnikom nekdaj bratske republike Turistice Plenkovićem, ki ste družno sklenili, da se omejevati zasebnega veseljačenja do 50 osebkov ne sme, zgolj popisovati je treba, popisovati z rabo aplikacije in karantenskih odločb, popisovati na roko, tablico, računalnik in srajčno manšeto, z imeni, priimki, telefonskimi številkami in podatki o ocenah iz likovnega pouka v desetem razredu devetletke. Pa ponuditi aplikacijo slehernemu, ki se mu za ušesi zaredi mrčes, in vsem ljudem ter ženskam, ob katere se utegne podrgniti kaka domača žival. Ampak kot že rečeno: aplikacija, o kateri sanjate tako mokro, da se vam je posrečilo njenega dobavitelja najti prej kot v tednu dni, bo prostovoljna, ti pa govori o svobodni volji pri mačkah, če moreš! Iz te moke žal ne bo kruha.

Zato sem sklenila Janis in Elvisa popisati sama. (Seveda jima je ime drugače, le da bralcem nizkonakladnega komunajzarskega tednika, ki so že zato, ker so bralci, sumljivi, ni treba vedeti, kako. Informacije so orožje: položite jih na tla, dvignite roke in odstopite za tri korake.) Vseeno pa moram o njiju povedati vse, kar vem, kajti zavedam se, da smisel popisovanja ni boj proti bolham, popisovanje je samo sebi namen, in kdo sem jaz, da bi podvomila o smiselnosti take naravnanosti državnega uma!

Mačka, o katerih gre beseda, sta doma za železniško progo, daleč, skoraj pri gostilni Žabar. Iz stanovanja ne hodita. Visoka sta kak pedenj; takole čez palec vsak tehta kakih pet kilogramov. Elvis je črn, Janis je progasta, prvi popoldne za priboljšek rad grizlja nekakšno paličko iz posušene govedine, druga ne.

Čez dan spita, kako je ponoči, ne vem, ker takrat spim jaz. Voilà. Storila sem svojo državljansko dolžnost: tako kot nekateri današnji desničarji v svinčenih časih komunizma sem ovadila ljubljenčka svoje prijateljice. Kajti ob dejstvu, da razne sledilne aplikacije, kakršnih se bomo sčasoma domislili, če ne bo prej konec sveta, in popisi udeležencev najrazličnejših zabav, ogledov kulturnih prireditev in ohceti, po trenutnih kazalcih sodeč, ne bodo dosegli želenega namena, nam budnim občanom, ki podpiramo vse v uvodnem delu članka navedene organe in institucije, ne kaže drugega, kot da sami naznanjamo živali z morebitnimi bolhami in dvonožne sokrajane – zlasti če kihnejo, pa bog ne zadeni, da ne v rokav! Tako in zgolj tako, samo z vsesplošnim vohunjenjem človeka za človekom in človeka za mačkom bo mogoče zgraditi domovino Slovencev, kakršno si zaslužimo in po kateri so hrepeneli naši kleni domoljubni dedje pa celo tista peščica babic, ki je bila drugače od dedov pri partizanih.

Pravzaprav bi varuhe javnega reda, nočnega miru, zdravja kaktusov na kuhinjski polici in lika ter podobe (vstavi ime najljubšega politika) želela zaprositi, naj me zdaj, ko sobivam z dvema človeštvu tako tujima kreaturama, kot sta mačka, ki se obnašata po svoje, razmišljata drugače od Slovencev in imata drugačne civilizacijske ter kulturne vrednote od vaščanov Male Rupavere pri Kalnem (občasno se z zadnjo taco praskata za uhljem, prosim lepo!), vsak tretji dan obiščejo v popolnem želvjem oklepu in mi izmerijo temperaturo. Kajti nekega dne bo morda uradnik, ki v odmoru za malico ne bo imel boljšega dela, sklenil pogledati v fascikle, da bi videl, kaj pišejo o meni, pa o meni tam nič ne bo stalo. Temu v izogib vam pišem, spoštovana vlada, NIJZ, policija in balinarji – tu sem, grešna sem, mea maxima culpa, in o vsakem svojem koraku vas želim obveščati; ne pozabite me in pred pogubo zaradi bolh varujte me, amen.