Andrej Blatnik, pisatelj, ki prvič piše realistični roman

To poletje bi Andrej Blatnik, eden najvidnejših slovenskih pisateljev generacije, ki se je začela uveljavljati v osemdesetih letih, lahko užival zaslužen dopust: konec maja je izšel njegov najnovejši roman Luknje, kmalu zatem pa še dve neleposlovni deli: Nezbrano delo, zbirka zapisov o knjigi kot mediju na preizkušnji, s čimer se kot urednik na Cankarjevi založbi in predavatelj založniških študij na Filozofski fakulteti kontinuirano ukvarja in o tem tudi precej piše, ter tretji natis priljubljenega priročnika Pisanje kratke zgodbe, s pomočjo katerega so se kalili številni kratkoprozniki, saj je bil – poleg Šole kreativnega pisanja, ki jo je v devetdesetih prav tako uredil Blatnik – dolgo časa edini priročnik za kreativno pisanje v slovenščini. Sicer skromno pripomni, da si ne želi pripisovati prevelikih zaslug, spodletela mu je namreč namera, da bi kreativno pisanje, tako kot ponekod po tujini, sčasoma postal fakultetni program. »Toda zataknilo se je, ker tu še vedno prevladuje mišljenje, da je pisanje božje početje. Seveda obstajajo izjeme, ki lahko takoj napišejo dobro knjigo. Nasploh pa mislim, da ti to, da več veš o pisanju in da poznaš tudi določena pravila, lahko samo pomaga.« In res so bile za nemalo piscev dragocene tudi njegove delavnice pisanja kratke proze, ki jih je več kot deset let vodil znotraj Literarno-umetniškega društva Literatura in ki se jih je poleg imen, kot so Vesna Lemaić, Arjan Pregl, Ana Svetel in Zarja Vršič, udeleževala tudi piska teh vrstic.

Pa vendar: Blatnik ne počiva, temveč pridno piše nov roman. Ta bo drugačen kot vse, česar smo bili pri njem navajeni doslej. Njegova dela so fragmentarna, brez jasne narativne linije, polna referenčnih drobcev iz polja zgodovine ali popkulture, ki zlahka uidejo manj načitanemu bralcu. Plamenice in solze, izdane leta 1987, veljajo za najznačilnejši slovenski postmodernistični roman. V podobni maniri je napisan Spremeni me iz leta 2008, pa tudi najnovejše Luknje. Gre za antiutopično pripoved o neimenovanem junaku, ki se je pred svetovno katastrofo skril v eno izmed lukenj, pozneje pa se z ravno tako neimenovanim rešiteljem odpravi reševat svet. Sem ter tja se v tančico skrivnosti zaviti misiji prikažejo orisi jugoslovanske resničnosti, denimo poroka turbofolk dive Cece in vojnega zločinca Arkana ter smrt obeh hčera prvega predsednika Predsedstva SFRJ Cvijetina Mijatovića, ki so ju imenovali princeski z Dedinja, marsikateri fragment nastavlja tudi ogledalo aktualnemu družbenemu dogajanju. Roman v nastajanju pa bo v celoti realističen. »Ima celo nekaj bolj osebnega ozadja, kar ni najbolj tipično za moje pisanje,« pravi Blatnik. »Toda ogromnokrat se spomnim na Borgesov citat, da vsak pisatelj na koncu postane svoj najslabši učenec, in temu bi se rad za vsako ceno izognil.«

Kariero je začel zelo mlad: njegova prva knjiga, kratkoprozna zbirka Šopki za Adama venijo, je izšla, ko je imel dvajset let. Danes pravi, da bi bilo z izdajo morda dobro še malo počakati, vendar brez te knjige najbrž ne bi napisal Plamenic in solz, ki so ga ustoličile na literarni sceni. Približno v istem času je postal tudi član uredništva revije Problemi-Literatura; najmlajši v kolektivu, ki so ga takrat sestavljali Jaša Zlobec, Brane Gradišnik, Peter Kolšek in drugi. Problemi-Literatura so mu prvo kratko zgodbo objavili že na prehodu z gimnazije na fakulteto, in to po spletu zanimivih okoliščin: tja jo je poslala njegova mentorica pri literarnem krožku, ki je dejala, da zgodbe ne more objaviti v gimnazijskem glasilu, ker vsebuje preveč nasilja.

Blatnikova knjiga Menjave kož je bila po Alamutu prva slovenska knjiga, prevedena v španščino. To je spodbudilo zanimanje mednarodne javnosti, posebej ko je izšla še v angleščini, pri Northwestern University Press. »To je učinek snežne kepe: ko objaviš knjigo v tujini, si povabljen na branja. Bral sem na primer na zelo znanem festivalu PEN World Voices v New Yorku, kjer me je slišala neka organizatorka festivala v Pekingu in me povabila tja. In tako dalje.« Trenutno je preveden v angleščino, španščino, hrvaščino, nemščino, češčino, poljščino, madžarščino, turščino, orijščino, makedonščino, ruščino in srbščino. »Iz Srbije in Makedonije na primer dobivam zelo dobre odzive, v Rusiji pa sem dobil mednarodno literarno nagrado za najboljšo knjigo, prevedeno iz slovanskih jezikov. A dolgoročno se najbolj poznata nemščina in angleščina.« Lani mu je na račun angleškega prevoda na primer izšla knjiga v orijščini, enem izmed uradnih jezikov Indije. »Prevajalec je bral angleški prevod, ki mu je bil všeč, tako da me je vprašal, ali lahko knjigo iz angleščine prevede v orijščino. Seveda sem privolil, ker drugačne poti, da bi slovenska knjiga izšla v tem jeziku, ni. Nimam se za pisatelja za široke množice, ampak za načitano publiko; to, da takšne publike v Sloveniji ni tako veliko, pa kompenziram ravno s prevodi. Brez občinstva, kot je rekel že Ingarden, namreč vendarle noben pisatelj ne more obstati.«