Zlata rokavica

Nemški Metod Trobec.

Ko gledate Zlato rokavico, posneto po bestsellerju Heinza Strunka, se počutite zelo nelagodno – po eni strani zato, ker gledate film o Fritzu Honki (Jonas Dassler), brutalnem, odvratnem, grotesknem, neznosnem hamburškem serijskem morilcu z začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja (prijeli so ga leta 1975), po drugi pa zato, ker imate občutek, da gledate rahlo zakamuflirano zgodbo o slovenskem serijskem morilcu Metodu Trobcu (sopotniku Teda Bundyja in Davida Berkowitza, alias “Samovega sina”). Še huje, film je tako morbidno neznosen (če ste kdaj videli Buttgereitov Schramm, potem veste, o čem govorim), da si rečete: ja, tako bi moral izgledati film o Metodu Trobcu!

Ko ubije svojo prvo žrtev, je star 35 let – ženske, ki jih pobija, bi mu lahko bile mame. Vsaj izgledajo tako – stare, postarane, zdelane, brezposelne, propadle, odpadle. Kot bi jih potegnil iz pepelnika. Nekatere so vendarle ohranile ponos in okus: “Ne bi ga poscala, če bi gorel,” pravi ena izmed njih, ko jo natakar v beznici “Zlata rokavica”, Honkovem lovišču, ki je videti neverjetno slovensko, neverjetno socialistično, neverjetno seventies (tu najdete ženske, ki so preživele holokavst, mizoginike z imenom Anus in seksiste z imenom SS Norbert, stranske produkte nemške zgodovine in nemškega ekonomskega čudeža), vpraša, če hoče, da ji Honka – zapit, umazan, aknast, neatraktiven, spačen, že rahlo zgrbljen, z razpadlimi zobmi, spakedranim nosom, razštelanimi očmi in nasmehom animiranega lika – plača pijačo. Kdo ve, morda niti niso bistveno starejše od njega – le življenje jih je tako grizlijevsko povozilo.

Nekatere so prostitutke, druge niso, a bi lahko bile. Vse pa so enako obupane in deklasirane in zanemarjene in brez možnosti in same. Nihče jih ne bo iskal, še manj pogrešal, si trobčevsko misli Honka, nekvalificirani delavec in kvalificirani fetišist, impotentni grizli iz St. Paulija, ki jih zvleče k sebi, v svojo oguljeno in preznojeno podstrešno luknjo, kjer jih potem ubije in razžaga – nekatere kose njihovih trupel odvrže v smetnjake, druge pa skrije v steno, ki jo prelepi z osvežilci zraka. Še njemu gre na bruhanje. Pobija in razkosava pa ob sladkobnih, osladnih, kičastih nemških šlagerjih, kot so Es geht eine Träne auf Reisen (via Adamo), Du sollst nicht weinen (via Heintje), Barfuss im Regen (via Michael Holm) in Wir sind jung, wir sind frei, Ingebrigtsnova priredba Jacksovega megahita Seasons in the Sun. Fritz Honka je nezavedno kičaste sladkobnosti, v katero se ovija kapitalizem. (Kinodvor)