Zlati časi

zadržan +

Polnoč v Lyonu.

Kje so romantične komedije? Zakaj jih ni? Kaj se je zgodilo z njimi? Nič, obtičale so v preteklosti, pravijo francoski Zlati časi, v katerih Victor (Daniel Auteuil) sklene, da bo skočil v romantično komedijo, ki je nekje v preteklosti. Že njegovo ime je laž – Victor namreč ni zmagovalec, temveč kronični luzer. Bil je časopisni karikaturist, a je delo izgubil, ker se ni prilagodil novi tehnologiji. Čas ga je povozil. Nove tehnologije – s telefoni in socialnimi omrežji vred – mu gredo na živce. Marianne (Fanny Ardant), njegova žena, psihoanalitičarka, ki ga je že davno “prebrala”, ki se zvečer v postelji mirno prepušča VR-okolju, ne pa branju knjige (kot on), in ki ga itak vara (s tipom, ki ga je odpustil), mu dahne: “Živel si predolgo.” Strast je zamenjal dolgčas.

Toda potem dobi nepričakovano darilo – priložnost, da odpotuje v francosko verzijo Westworlda, ki jo producira Antoine (Guillaume Canet), sinov ošabni, bogati, pohabljeni prijatelj, in v kateri klientom – s pomočjo igralcev, setov, sofisticirane, interaktivne tehnologije, personaliziranega “potovanja skozi čas”, logike tematskega parka itd. – omogočijo, da podoživijo najljubši trenutek svojega življenja. Victor si izbere 16. maj 1974 – dan, ko je v nekem zakajenem lyonskem bistroju spoznal Marianne, natakarico, ki jo v tej imerzivni produkciji igra Margot (Doria Tillier), Antoinovo dekle. Njuna naloga je, da odigrata svoji vlogi, da se torej zaljubita. Kar ni težko: format jima pove, kako se to naredi. Format jima sformatira emocije, željo, simptome. Ja, format ju dela “avtentična”. Toda Victorju se ne zgodi Popolni spomin – niti se mu ne zgodijo Zadnji dnevi. Zgodi se mu kvečjemu Polnoč v Parizu, toda brez Ernesta Hemingwaya, ki je sicer prav tako opcija, samo drugje, kar pomeni, da se mu bolj ko ne zgodi Polnoč v Lyonu, še bolj pa Čedno dekle: Margot je “igralka” (Julia Roberts, če hočete), ki ve, da je ljubezen investicija (tako kot nostalgija), Victor pa je klient (Richard Gere, če hočete), ki bi za vedno ostal s to fantazijsko – mlajšo, ustrežljivo, “natakarsko” – verzijo svoje žene. Nostalgija po dobrih starih časih, beg pred “stresno” modernostjo, želja po podoživljanju preteklosti, sentimentalna regresivnost, rasizem, ki je v tistem bistroju nekaj vsakdanjega – dobro vemo, kako se vse to konča. Tega se očitno nezavedno zaveda tudi sam film, saj se Victor in Margot nenadoma znajdeta v nacistični Nemčiji, najljubšem trenutku, ki vabi in kliče.