Avdicija

zadržan +

Učiteljica.

Če vam je vroče, pa bi se malce ohladili, si poglejte Avdicijo, v kateri skuša Anna (Nina Hoss), učiteljica violine, kanalizirati Eriko Kohut (Isabelle Huppert), učiteljico klavirja iz Hanekejeve Učiteljice klavirja, le da mazohizem zamenja sadizem. Anna – stroga, rezka, hrapava, ledena, prestižna profesorica na berlinski glasbeni akademiji, “perfekcionistka” s francoskim možem (Simon Abkarian), ki je ne poteši, čelističnim ljubimcem (Jens Albinus), s katerim izživlja mehko verzijo hanekejevskega grotesknega torture porna, in sinom (Serafin Mishiev), ki je ne čuti in ki bi bil rajši hokejist kot violinist – namreč odkrije Alexandra (Ilja Monti), mladega, nadarjenega violinista, ki sicer nima osupljive tehnike, a v njem vidi material, ki bi ga lahko klesala in pilila in disciplinirala in mučila in zastraševala in zlorabljala in pripravljala na avdicijo.

Njun odnos postane teater krutosti, grobosti in osornosti. Tu ni srečnih trenutkov – cilj je stanje permanentne napetosti, ne pa emocionalno udobje. Ne družbenost, temveč samoosamljenost. Ekskluzivnost, ne pa priljudnost. Ne katarza, temveč stres. “Bolezen” je zanjo le “pomanjkanje discipline”. Jasno ni le, zakaj vse to počne: ker njej sami ni uspelo postati velika violinistka? Ker je bila nadarjena, a ni imela tehnike? Ker je imela tehniko, pa ni bila dovolj nadarjena? Ker je imela tehniko in talent, ne pa tudi živcev? Ker ni bilo nikogar, ki bi jo znal dovolj močno, sadistično in natančno mučiti? Ker je ženska, pa ji kompetitivni, “moški” sistem ni pustil, da bi uspela? Ker ni mogla imeti družine in kariere? Ker je to jebeni kapitalizem, v katerem so učitelji – gospodarji – s svojimi učenci – svojimi sužnji – ujeti v večni boj za obstanek, v večni boj za življenje in smrt?