Suzana Tratnik: Norhavs na vrhu hriba

+ + +

Beg iz pekla

Vse se začne kot pismo »avtorice« založbi z opozorilom, da se bo napisano mogoče bralo kot roman, čeprav to ni, ampak je nadomestek romana, ki naj pričuje. Sledi pripoved Ariane, punce iz Privežic, kraja, ki je bil namesto okoli trga zgrajen okoli norišnice in hiralnice. Po pavziranju se je vrnila domov in tam obtičala. S teto, s katero se izdatno ščipata in psujeta, z babico, zaprto v »norhavsu«, in ob materi, ki je odsotna – teta pravi, da je mrtva, punci se zdi, da je nekje živa in da nekdo prestreza mamina pisma iz mesta, namenjena njej.

Privežice imajo še eno posebnost, »gajžule« – starodaven instrument in slovesnost obenem –, na katerih centrifugirajo ljudi ob krajevnem prazniku. Na tem orodju se dogaja skrivnostni obred med ekstatičnim in penološkim, med kaznijo in iniciacijo; tudi sicer je vse precej represivno. Na psihiatriji namrgodeni pazniki – gre za še eno ustanovo, kjer so nadzorniki poblazneli in zlorabljajo paciente, ki to morda niti niso, v skritih kotičkih pa nasilni pobje, ki ti ga »uvalijo« kar tako, zato je Ariana kljub sladkostim ob poljubljanju precej zadržana. To zlahka razumemo, vidi namreč, kaj počnejo z drugimi, kajti medvrstniško spolno nasilje je pogosto in sodi med podobno mračne folklorne značilnosti kraja. Kot je razumljiva tudi njena odločitev za dekle, ki pride vsa pokončna in samozavestna v trg raziskovat ravno šege in navade v turistične namene in s katero se pozneje zapleteta.

Tratnikova izpisuje svet Privežic kot nadaljevanje psihiatrije z drugimi sredstvi. Svet, ki ga izriše, je mejen in vsi malo z(a)maknjeni, tudi zaradi izdatnega nalivanja privežičana, močnega, kot se spodobi. Tokrat ne gre za psihiatrijo kot institucijo, ki prireja problematične posameznike. Stroka in zdravljenje sta skoraj odsotna, nasilje in nadzor pa položena v samo družbeno strukturo in žrtve tretmajev, bolj srednjeveških, so le še izpraznjene lupine, brez spominov in hotenj. Zombiji. Normalnosti v Privežicah ni, če nosilci ne pridejo ravno od zunaj. Hkrati se zdi, da Tratnikova ta svet popisuje v nalašč nekoliko okornih stavkih, saj njena pripovedovalka ne premore resnosti in marljivosti, razen kadar gre za ukvarjanje z orakeljsko knjigo premen, kopanje rova s srebrno žlico do skrivnostne krste, zaljubljanje in masturbacijo. Toliko več pa je deviacij: osebje norhavsa s pacienti, skrivnostna županja, ki je čustveno zaslepljena, predvsem pa v trgu vladajo mračni običaji, nasilni enako kot njihovi sprevrženi nosilci. Atmosfera včasih potegne na roman Mirta Komela o Medsočju in tamkajšnji skupnosti, le da je Tratnikova bližje grozljivemu – in seveda sentimentalnemu – romanu, manj gradi na napetosti in bolj na popisih prekoračenj in nenormalnosti. Hkrati jo grotesknost, pa stereotipizirana in bolj orisana karakterizacija približujeta mladinskemu čtivu, razen ves čas pulzirajočega gona. Bolj ji gre za parabolo o stanju sveta – ki je seveda iz tira – kot za realistično kritiko družbenih anomalij.