Arto Paasilinna; Gromska strela!

+ + + +

Že 14. prevod iz opusa duhovitega finskega romanopisca.

Mož, ki je začel kot novinar, je tudi pri pisateljevanju ohranil nekaj novinarskega – periodičnost; njegovih 35 romanov je izhajalo praktično leto za letom in finski bralci so z vsakim novim letom vedeli, da prihaja nov Paasilinna.

Delo seveda ne spada med najboljša, privlačnost pisanja skozi knjigo precej niha. Toda vseeno predstavi novum v podobi starega finskega poganskega boga, ki pride na zemljo. In tako kot v predhodnih primerih, ko sledeč posebnežem, ki običajno ne končajo v klasični literaturi, ustvarja romaneskne peripetije, mu tudi tokrat uspe udomačiti boga! Jasno, prek brezhibnega dela finske birokracije, katere postopki ne zatajijo niti, kadar ima opraviti z bizarno željo na matičnem uradu, ko želi stranka spremeniti ime v – Gromovnikov sin.

To, kar avtorju vedno manjka, so pretanjeni psihološki orisi likov. Njegovi heroji so enostavni, v njih ni notranjih bojev ne preobratov. Preprosto jih ne potrebuje, saj spopade premesti v zunanjost. V tem je svojski, njegovi junaki lahko v hipu spremenijo prepričanje: davčna inšpektorica povsem spontano postane ljubica preiskovanca, pastor bo z dnevom upokojitve začel pridigati novo vero, pri čemer te metamorfoze niso larpurlartistične. Pisec izhaja iz človekove svobode, a ne v smislu svobode izražanja, temveč svobode ustanavljanja novih institucij. Pa naj bo to kar nova cerkev ali pa projekt zasebne psihiatrične bolnišnice. Paasilinna ne pusti svojih herojev in antiherojev v ritmu vsakdanjika, iz brezizhodne usode jih vsakič potegne drznost storiti korak po svoje.