Nicolás Jaar: Telas

+ + +

Nicolás Jaar, ameriški glasbenik čilenskih korenin, se letos lahko pohvali z izjemnim diskografskim izkupičkom. Začel je s ploščo 2017–2019, zbirko do plesišč prijaznega gradiva, ki ga producira pod psevdonimom Against All Logic, nadaljeval s ploščo presenečenja Cenzias, spokojnim albumom eksperimentalne ambientale in elektronsko-kantavtorskih skladb, ki ohlapno spominjajo na njegov izjemni prvenec Space is Only Noise, s katerim se je pred devetimi leti odločno umestil na glasbeni zemljevid sveta. Zdaj, zgolj dober mesec pozneje, je postregel še s ploščo Telas, enourno zbirko štirih avantgardnih skladb, ki suvereno dokazujejo njegovo izjemno spretnost za skladanje teatralne glasbe.

Nove Jaarove skladbe kljub maratonski dolžini nikakor ne zvenijo razvlečeno. Telas ne glede na popolno odsotnost oprijemljivih ritmov in melodij ves čas vztrajno priteguje poslušalčevo pozornost, saj ta zaradi vrhunsko sproducirane večplastnosti ob vsakem poslušanju prepoznava nove plasti zvočnih tekstur. Eterična sozvočja odlikuje pretanjeno krmarjenje med organskimi zvoki tradicionalnih glasbil in domiselnimi manipulacijami elektronske mašinerije, izjemnost plošče pa avtor podkrepi z rabo samosvojih inštrumentov, ustvarjenih po načelu naredi sam.

Jaar novi album sicer promovira kot sestrsko ploščo albuma Cenzias, vendar bolj spominja na njegovo prvo ambientalno ploščo, ki jo je pred leti napisal kot alternativni soundtrack za film o armenskem pesniku iz 17. stoletja Harutjunu Sajakjanu (Sajat Nova, Granatna barva, 1969) znamenitega režiserja Sergeja Paradžanova. Tudi Telas bi odlično deloval kot glasbena spremljava kakšnega art filma, namesto tega pa ga je Jaar vizualno podprl ob pomoči Somnatha Bhatta in Abbere Kamran, ki sta glasbo na interaktivni spletni strani obogatila z »vizualnim terenom«.

Na plošči ne predstavi nobene oprijemljive melodične teme: gradi predvsem na cinematični atmosferi, ki se iz spokojnega dronanja, ob katerem bi zlahka meditirali ali vadili jogo, počasi in pretanjeno preobraža v intenzivnejšo, še vedno razmeroma minimalistično, a za neizurjena ušesa rahlo naporno kakofonijo zvokov, ki občasno zvenijo res nezemeljsko.

Oba albuma, Cenzias in Telas, sta plod ustvarjanja v samoizolaciji. V izolirano samoto se Jaar ni zatekel zaradi epidemije koronavirusne bolezni, temveč se je od sveta umaknil že prej, da bi preizkušal svoje meje in se v duhu stroge samodiscipline odrekel vsem skušnjavam ter ustvarjal »čisto glasbo«. Čeprav sta obe plošči tehnično vrhunski, se lahko veselimo dneva, ko se bo vrnil v svet in ustvaril kaj konkretnejšega, songwriterskega, oprijemljivega. Roko na srce, pisanje songov mu gre vseeno bolje od rok kot skladanje ambientalnih uspavank.