»Nič ni trajnejšega od začasnih ukrepov. Bojim se, da bo večina ukrepov postala trajna.«

Jure Novak, režiser, performer, gledališki mentor, tekstopisec, prevajalec in glasbenik, se ne posveča le umetnosti, ampak »amatersko«, kot pravi, tudi kulturni politiki. Sodelovanje v kulturnopolitičnih razpravah je zanj tako rekoč neizogibno, saj kultura zadnjih 20 let – odkar je v njej dejaven – iz leta v leto tone v čedalje bolj brezizhoden položaj, kulturniki pa so vse bolj ogroženi. Razmeroma počasno razgrajevanje kulture se je te dni, v času pandemije koronavirusne bolezni, nadaljevalo s polno paro, Novak pa se je v teh kriznih časih izpostavil kot eden najdejavnejših aktivistov v prizadevanjih za pravice samozaposlenih v kulturi in nevladnih organizacij. Je eden najmočnejših in najbolj artikuliranih glasov ogrožene in finančno čedalje bolj podhranjene kulturniške scene; to je prepoznala tudi Asociacija, društvo nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti, in ga povabila v »krizni štab«, ki se redno odziva na nenehno spreminjajoče se ukrepe, zaradi katerih je ogrožena slovenska kulturna ustvarjalnost.

Je položaj, v katerem ste se v koronski krizi znašli samozaposleni v kulturi, pravzaprav dokončen dokaz, da je ta status sam po sebi težaven, ne glede na korono? 

Status samozaposlenega v kulturi je sam po sebi težaven že od nastanka. Gre za model, ki se je vzpostavil takoj po osamosvojitvi, ko je bilo treba tako imenovane javne kulturne delavce nekam »pospraviti«. Zaradi statistike jih niso želeli spraviti na zavod za zaposlovanje, zato se je izoblikoval model, ki je nenavadna zmes podjetja in posameznika, kjer pravzaprav prevlada slabša plat vsakega od svetov: ko gre za socialna vprašanja, smo samozaposleni obravnavani kot podjetja, ko gre za reševanje podjetij, pa smo obravnavani kot posamezniki. Zato smo bili med prvimi, ki so začeli uporabljati izraz prekarno delo. Dejstvo je, da smo imeli že pred epidemijo koronavirusne bolezni katastrofalno slabo zdravstveno varstvo, v smislu osnovnih delavskih pravic pa smo v primerjavi z redno zaposlenimi v izrazito neenakopravnem položaju. Pri tem se moramo sicer zavedati, da so ravni zelo različne: za režiserja ali kolumnista je morda še smiselno, da dela projektno, prekarno, veliko večja težava je, da so prekarni delavci – bodisi agencijsko bodisi kot samostojni podjetniki – tudi na primer ljudje, ki delajo za tekočim trakom ali v trafikah. Ti brez dvoma niso »sami svoji šefi« in v nobenem smislu niso podjetniki. Tukaj gre preprosto za zlorabo statusa samozaposlenosti, ki ga delodajalci izkoriščajo za to, da se izognejo uveljavitvi delavskih pravic. Samozaposleni smo zaradi korone absolutno nasrkali, in sicer zato, ker smo najbolj nezavarovan del delavstva. Delavci v kulturi smo v tem položaju skupaj z orjaškim številom samozaposlenih v najrazličnejših panogah. Ta množica je bila nazadnje ocenjena na 110 tisoč ljudi. Ti so skupaj z nami izpadli iz zadnjih protikoronskih shem – iz tretjega in četrtega svežnja ukrepov –, čeprav je delo tako kot nam vsaj delno onemogočeno ali oteženo še marsikomu od njih. V nebo vpijoča krivica je, da je vlada s četrtim svežnjem ukrepov pravico do nadomestila za čakanje na delo podaljšala do konca septembra. S tem nas je torej razdelila na dve skupini, od katerih je prva očitno pomembna in jo je treba zaščititi, 110 tisoč samozaposlenih pa naj se znajde, kakor ve in zna. Ogromno samozaposlenih je že prej živelo na robu, dogajanje zadnjih mesecev pa jih je de facto pahnilo čez rob.

Je zdajšnja kriza torej kazalnik, da bi morali vzpostaviti rešitev, alternativno statusu samozaposlenih? In kakšna bi bila najoptimalnejša drugačna možnost? 

Za začetek moramo rešiti akutni položaj. Popolnoma nesmiselno je, da se je pomoč iz drugega svežnja ustavila z razglasitvijo konca epidemije, ki absolutno nima nobene podlage. Najprej bi morali popraviti to krivico: ljudem, ki zaradi vladnih odlokov ne morejo opravljati dela, bi vlada morala pomagati in poiskati nadomestilo za delo, ki ga ne morejo opravljati. V dolgoročnem smislu pa je seveda treba razmisliti, kako vzpostaviti sisteme varovanja delavskih pravic tudi za samozaposlene. Moram poudariti, da se bojim, da gredo pod zdajšnjo vlado stvari v nasprotno smer: prizadeva si, da se tudi zaposlenim zmanjšajo delavske pravice, namesto da bi se iskali načini, kako jih zagotoviti samozaposlenim.

Modrijane pustimo pri miru. Izredno nespametno bi se bilo strinjati s tem, da gre v tem položaju pravzaprav za boj med sodobnejšo kulturo in ljudsko oziroma popularno kulturo. Ne z ene ne z druge strani tukaj ni nikakršne konkurenčnosti ali sovraštva.

Je onemogočen zaslužek zaradi prepovedi prirejanja prireditev šele začetek negativnih učinkov koronske krize na kulturo? 

Težave so že zdaj širše: statistike so že pred korono pokazale, da približno tretjina samozaposlenih v kulturi živi pod pragom revščine. Živi torej »iz rok v usta« in zdaj, ko ta roka ničesar več ne prejme, bodo morali samozaposleni poiskati nove načine preživljanja sebe in svojih družin. Tako rekoč prvo dejanje novega ministra za kulturo – oziroma njegove ekipe – je bila napoved rezov v kulturni proračun, ki sicer še vedno ne dosega odstotka proračuna izpred prve finančne krize. Ta proračun je tudi čedalje bolj obremenjen s plačami; javni uslužbenci so zaščiteni z zakonom, zato bodo seveda še naprej dobivali plače, košček za tiste, ki ustvarjamo večino žive kulture, pa se čedalje bolj krči. Za primer: imamo galerijo, katere delavci so javni uslužbenci, vsebino pa ustvarjajo slikarji, kiparji in drugi vizualni umetniki, ki so vsi samozaposleni. Imamo gledališča, v katerih so igralci javni uslužbenci, vse avtorske ekipe – denimo režiserji in scenografi – pa so navadno samozaposleni. In vsakič, ko se odločijo za kakršenkoli rez v kulturni proračun, se ta rez disproporcionalno pozna ravno pri deležu, namenjenem ustvarjanju žive kulture. Ker se v plače zaradi zakona o javnih uslužbencih ne sme posegati, se manjšajo programska sredstva. Ker smo vsi v kulturi vajeni, da se slabe napovedi navadno uresničijo, so začela vodstva javnih ustanov že dejavno razmišljati, kako bodo preživela reze, ki se jim obetajo. Vsakič znova – sicer z izjemami – to delajo na račun samozaposlenih. Če sklepamo po tem, kar se je zgodilo med prvo finančno krizo, nas v bližnji prihodnosti čaka dodatno zmanjšanje žive kulture in žive ustvarjalnosti.

Če je to šele začetek, kaj sledi po črnem scenariju? 

Črni scenarij je že tukaj, prežet pa je z ideologijo zdajšnje vlade, v kateri popolnoma nonšalantno razlagajo – navajam –, »da je kulturnikov tako ali tako preveč«, da »žrtve bodo«, da »je treba ločiti zrnje od plev«, da »se moramo osredotočiti na kakovost«. Za pridobitev in ohranjanje statusa samozaposlenega v kulturi moraš že zdaj s priporočili, kritikami, nagradami, objavami in rezultati vedno znova dokazovati svoj izjemni pomen za slovensko kulturo. Zdaj pa pravijo, da je še tega preveč: pravijo, naj gremo delat. V mislih imajo delo z lopato. Zadeva postaja že nekoliko perverzna. To govorijo ljudje, ki imajo službe in pokojnine zagotovljene tudi, če zdajšnja vlada pade. To pa pravzaprav ni nič novega: desna opcija s tem operira že ves čas, težava je predvsem v tem, da je zdaj dejansko na oblasti in lahko to ideologijo izvaja v živo. Ta ideologija temelji na miselnosti, da potrebujemo zgolj, recimo, filharmonike in opero ter mogoče nekaj malega »žlahtnih« amaterjev. Vse, kar je sodobnega, urbanega in živega, pa je pravzaprav moteče, odveč in zgolj parazit slovenskega življa.

Poleg filharmonikov in opere seveda potrebujemo tudi noč Modrijanov. 

Modrijane pustimo pri miru. Nič niso krivi, Modrijani so pridobitna dejavnost in so zaradi koronske krize ravno tako v slabem položaju. Niso oni krivi, da jih Romanca vlači naokrog kot paradne konje. V panogi kulturnih prireditev so prisotne različne ravni ustvarjanja, namenjene različnemu občinstvu. Izredno nespametno bi bilo privoliti v to, da gre v teh razmerah pravzaprav za boj med sodobnejšo kulturo in ljudsko oziroma popularno kulturo. Ne z ene ne z druge strani tukaj ni nikakršne konkurenčnosti ali sovraštva. Tako kot se gasilske veselice v ničemer ne zajedajo v moj bivalni in življenjski prostor, se tudi jaz v njihovega ne. Težava se pojavi, ko si odločevalci dovolijo govoriti, kaj je prava umetnost, kaj je prava kultura. To seveda počnejo po zelo konservativnih, reakcionarnih vzorcih. Državna sekretarka si je ravno te dni dovolila nekaj popolnoma nesprejemljivega: na profilu ministrstva za kulturo na Facebooku je objavila kritiko predstave, ki si jo je ogledala na odprtem odru. Očitno se za kaj takšnega čuti pristojno, ker je pred 20 leti delovala kot kritičarka. Zapisala je, da mora imeti prava umetnost moralno noto, ker sicer vodi v družbo, v kateri je vse dovoljeno. Tukaj torej dobesedno govorimo o pojmu degenerirane, izrojene umetnosti in o pojmu izrojene družbe. Oni svet dejansko dojemajo tako: da morajo vladati absolutne moralne avtoritete in očetovski liki. Dobro vemo, kdo je trenutno ta očetovski lik. To je najbolj nesprejemljiv del, vse drugo so zgolj sistemski prijemi in sistemski načini, kako to doseči. Kar želijo s tem doseči, je srhljivo: želijo enoumje, torej to, da obstajata zgolj prav in narobe, ki sta absolutna, drugi glasovi pa morajo biti utišani.

Gre torej za vsiljevanje ideologije pod pretvezo nadziranja kakovosti? 

Ta nadzor kakovosti je oborožen s preprosto kmečko logiko, ki je zgolj najmanjši skupni imenovalec, zadaj pa stojijo ideološki boji. Gre za to, da se umetniki nimajo – ponovno povzemam – »kaj vpletati v politiko, saj to ni njihova stvar«. Državna sekretarka Ignacija Fridl Jarc pravi: »V teh težkih časih nas mora umetnost razvedriti. « Če verjamete ali ne, vse besede, ki jih navajam, so bile izrečene v zadnjih treh oziroma štirih mesecih. Brezsramno javno razglašajo takšne neumnosti, in to je pravzaprav bistven premik, ki se je zgodil pod zadnjo Janševo vlado: vsi ti ljudje, ki sovražijo, se bojijo ter želijo zapreti družbo, so sicer že ves čas med nami, ampak zdaj jih po zgledu velikega vodje svojih nazorov in prepričanj ni več sram javno izreči. »Če lahko šef, lahko tudi jaz.« Zaradi tega premika imamo na protestih eksplicitne naciste, ki jih ni sram biti eksplicitni nacisti, zaradi tega premika si lahko ministri privoščijo poučevanje o tem, kakšna naj bi bila prava umetnost.

Potrebujemo velike spremembe, a nikakor se ne strinjam s tem, da bi morala biti revolucija metaforično krvava, se pravi, da bi morala najprej pomreti večina živega sistema kulture, da bi iz pepela zraslo kaj novega.

Kaj bi se zgodilo, če bi sedanje razmere postale trajnejše? Kaj bi se zgodilo, če bi koronska kriza trajala pet let? 

Dejstvo  je, da virus obstaja, in jasno moramo sprejemati ukrepe, ki jih stroka določi, da se širjenje virusa ustavi. Vendar morajo biti ti ukrepi uravnoteženi s pomočjo tistih, ki jih najbolj prizadenejo: tu sta živa kultura in panoga druženja med daleč najbolj prizadetimi od vseh. Res pa je, da pravzaprav stroka ni več tista, ki odloča o tem. NIJZ informacije o svojih priporočilih dobiva na tiskovnih konferencah vlade. Informacije gredo v napačno smer. Omejitve so izrazito zapletene, neenakomerne in arbitrarne, za različne gospodarske subjekte veljajo zelo različni ukrepi. Če je množica ljudi na gostinskem vrtu, ni težave, če pa tja postavimo didžeja, kitarista ali pevko, to postane prireditev in obveljajo popolnoma drugačna pravila. Število ljudi, ki se lahko gnetejo v nakupovalnem središču, ni več omejeno, če pa v isti Aleji pripravimo prireditev – pa naj gre za meet & greet novega najljubšega influencerja, za koncert ali pač za karkoli drugega –, postavijo ograjo, za katero prirejamo gledališče varnosti. Resnično gre zgolj za uprizoritev varnosti: kažemo, kako noro varni smo, na drugi strani te ograje pa je lahko mirno zbrana nepregledna množica, ki se gnete in nakupuje. Popolnoma mogoče je, da so ti ukrepi resnično nujni, ampak morala bi jih obravnavati stroka, morali bi biti poenostavljeni in poenoteni. Če slovenska in svetovna stroka pravita, da moramo takšne ukrepe sprejeti in jih upoštevati, da se ne bomo okužili, potem naredimo to jasno. Ne moremo pa tega narediti »na četrt« – malo ja, malo ne – in popolnoma ignorirati ogromen del državljank in državljanov, ki zaradi ukrepov ne morejo opravljati dela.

Težava je tudi v tem, da ti ukrepi, ko bo krize konec, mogoče ne bodo odpravljeni. 

Kolega Miha Zadnikar mi je povedal zanimivo anekdoto, ki potrjuje, da ni nič trajnejšega od začasnih ukrepov. Spominja se, da so pred osamosvojitveno vojno ljubljanski avtobusi vozili vso noč, zaradi nevarnosti pa smo med vojno začasno odpravili nočne vožnje. Zdaj, 30 let kasneje, avtobusi ponoči še vedno ne vozijo. Tudi ZUJF je v prvi finančni krizi začasno skrčil kulturni proračun, teh sredstev pa po desetih letih še vedno nismo dobili nazaj. Bojim se, da bo večina ukrepov, ki jih zdaj uvajajo kot začasne, postala trajna, da bodo obveljali kot sredstvo kaznovanja in prisile za tiste, ki ne ustrezajo vladi. Moramo jih ustaviti, moramo jim preprečiti takšno razgradnjo kulture, da bodo posledice tako dolgoročne, da se bodo z njimi čez 20 let ukvarjali moji otroci.

Koliko pa bo trajalo, da se kultura po krizi spet postavi na noge? 

Koncertni organizatorji se leta trudijo, da pridobijo občinstvo, da se vključijo v mreže glasbenih turnej. Če iz tega izginejo za leto ali dve, ne bodo mogli preprosto ponovno prižgati luči in odpreti odrov. Zelo kmalu bomo doživeli velik osip ustvarjalnosti in raznolikosti. V to ne bi smeli privoliti: zaradi tega bo družba postala revna, zaprta in pomilovanja vredna. Družbe, v katero smo zapadli, si pred enim letom ne bi mogli niti predstavljati. Ko sem nekdaj govoril z madžarskimi, romunskimi in poljskimi kolegi, ki delujejo na polju kulture, so jim bili modeli in sistemi, po katerih pri nas deluje kultura, za zgled. Mi pa smo z njimi sočustvovali, ker je pri njih tako grozno. Zdaj pri nas ni nič drugače in za to si nekateri sistematično prizadevajo. Velik del krize, v kateri smo se znašli, lahko sicer pripišemo nekompetenci in neoperativnosti vlade – torej temu, da okrog Janše ni več nobenega kompetentnega kadra –, ogromen del pa moramo pripisati načrtni razgradnji urbanega, sodobnega in živega.

Katere evropske države se sedanje kulturno-gospodarske krize lotevajo tako, da bi se Slovenija lahko zgledovala po njih? 

Vse države, po katerih se načeloma zgledujemo – če govorim v desničarskem jeziku – v gospodarskem smislu, se zavedajo kritičnega pomena kulture za gospodarstvo in za kakovost življenja, zato se tam odločajo za milijardne vložke na to področje. Celo v najbolj »dog-eat-dog« anglosaškem modelu, kjer je javno financiranje kulture razmeroma skromno – velika večina kulture mora pač preživeti na trgu –, se zavedajo pomena žive kulture in umetnosti za blaginjo države. Prav tako pa so se iz prejšnje krize naučili, da so edini racionalen odgovor na kakršnokoli finančno krizo dodatne javne naložbe, ker nas vse druge možnosti pahnejo v grški scenarij. Evropska unija je namenila ogromne vsote za reševanje kulture in umetnosti na evropski ravni, a močno dvomim, da se bo naše ministrstvo sploh lotilo črpanja teh sredstev, ker je način, na katerega se sedanja vlada loteva krize, v kateri se je znašla kultura, kombinacija nekompetence in škodoželjnosti. To pa je katastrofalna kombinacija.

Govoriva torej o širši sliki, o ekonomski povezanosti celotne družbe. Kakšni bodo predvidoma dolgoročni vplivi kulturne krize na družbo in gospodarstvo?

Poglejmo zadevo na popolnoma banalni ravni: v panogi druženja je po ocenah, ki so prišle v javnost po zadnji seji odbora za kulturo, posredno zaposlenih več kot 30 tisoč ljudi. Če vsi ti ljudje pristanejo na zavodu za zaposlovanje, je to kolaps sistema. Na zavodu niso sposobni niti obdelati vseh teh vlog, kaj šele izplačati nadomestil. Panog, ki so tako ali drugače povezane s kulturo, je sicer ogromno, a ključno je pravzaprav to, da ne pozabimo na kakovost življenja. Kaj nam ostane, ko ni več kulture? Bomo država avtomehaničnih delavnic? Ne razumite me narobe, avtomehanične delavnice nujno potrebujemo, a tudi avtomehaniki se sproščajo tako, da konzumirajo kulturne vsebine. Če ponovno govorim v jeziku desnice: če nam odvzamejo kulturo, kaj nam ostane kot narodu? Nadaljujmo v tem tonu: polna usta imajo tega, kako je kultura naredila slovenstvo, zdaj pa jo sistematično, načrtno demontirajo in razgrajujejo. Poginili bomo v gospodarskem smislu, še prej pa bomo poginili duhovno. Vlada želi, da bi imeli zgolj pet vladno blagoslovljenih režiserjev in osem vladno blagoslovljenih bendov. To pač ne gre. Nove stvari vedno nastajajo na robu, vedno nastajajo v tistih, ki iščejo neke nove, drugačne prakse. To pa so ljudje, ki tega absolutno ne bodo mogli početi, če že mainstream ne bo več deloval. Zdaj smo v položaju, v katerem lahko govorimo o razgradnji samega mainstreama.

Kako doživljate samoniklo podporo kulturi, solidarnostni sklad, ki se je v krizi vzpostavil za podporo kulturi? Gre za dvorezen meč, saj državi daje nekakšno potuho? 

Medsebojna solidarnostna oziroma skupnostna pomoč je sicer dobrodošla in nujna, res pa je, da državi daje izgovor: »Saj znate poskrbeti sami zase.« Žal je tak način medsebojne pomoči nujen, veliko bolje pa bi bilo, če bi to nalogo opravila država. Konec koncev je država konsenz orjaške skupnosti, da si bodo njeni pripadniki medsebojno pomagali, da bodo skrbeli za manj privilegirane in za ogrožene, da bodo gradili skupne projekte in vlagali v skupno dobro. Vsakič, ko se te stvari začnejo rušiti in se začnejo prenašati na manjše dele skupnosti, to po svoje te skupnosti slabi. Državo odvezuje tega, za kar je dolžna skrbeti. To je približno tako, kot da bi ob potresu država odgovornost za pomoč zvalila na občino, v kateri je bil potres. To preprosto ni smiselno: večja ko je neka skupnost, laže pomaga tistim, ki potrebujejo pomoč.

Nič ni trajnejšega od začasnih ukrepov. Bojim se, da bo večina ukrepov, ki jih zdaj uvajajo kot začasne, postala trajna, da bodo obveljali kot sredstvo kaznovanja in prisile za tiste, ki ne ustrezajo vladi.

Bi bilo potemtakem produktivneje vlagati energijo v izvajanje večjega pritiska na to, da se vzpostavi državna pomoč, namesto da se energija vlaga v vzporedni sistem pomoči? 

Vzporedni sistem pomoči se je izkazal za nujnega in odraža solidarnost in povezanost kulturne skupnosti. S tem ni popolnoma nič narobe. Težava je, da so takšni sistemi v velikih družbah, še bolj kapitalističnih od naše, vse, kar ostane. Država jih izkoristi za to, da se razbremeni obveznosti, tega pa nikakor ne smemo dopustiti. Pritiski oziroma zahteve se izvajajo vzporedno s skupnostno pomočjo. Nihče ni rekel, da zdaj, ko imamo solidarnostni sklad, od države ne bomo zahtevali, naj podaljša ukrepe za samozaposlene. Pritiske izvajamo na vseh mogočih ravneh: na ulici, prek zagovorniških ustanov, kjer nastajajo predlogi zakonodaje, pišemo javna pisma. Zagato pa rešujemo tudi tako, da si pomagamo sami, kakor pač vemo in znamo.

Je lahko ta kriza priložnost za rojstvo česa novega? 

Želim, da bi krizo izkoristili za razmislek o modelih financiranja, o razmerjih moči, o iskanju rešitev za sistemske težave, ki so se v tej krizi pokazale kot akutne. Začeti moramo javno razpravo, v kateri bomo iskali novejši, prenovljeni kulturni model. A to je izrazito optimistična misel: v položaju, kjer resorno ministrstvo načrtno razgrajuje sisteme podpore, pomoči in financiranja, smo prisiljeni zgolj v boj za preživetje. Potrebujemo velike spremembe, a nikakor se ne strinjam s tem, da bi morala biti revolucija metaforično krvava, se pravi, da bi morala najprej pomreti večina živega sistema kulture, da bi iz pepela zraslo kaj novega. Poznamo revolucionarno smer, ki pravi, da vsako odpravljanje posledic nepravične ureditve to ureditev pravzaprav podpira. To je že zelo staro vprašanje, že v ruskem revolucionarnem gibanju sta bili ti dve smeri: prva je menila, da moramo pomagati delavcem, ki živijo v bedi. Druga pa je temu nasprotovala, češ da ljudje ne bodo revolucionarni, če bomo zadovoljili njihove osnovne potrebe, če ne bodo lačni in bodo imeli streho nad glavo, ne bodo šli z nami v boj in zrušili sistema. Prepričan sem, da smo racionalnejša in bolj empatična bitja od tega. Nedvomno moramo poskrbeti za ljudi, ki bodo ostali brez prihodka, brez doma. Smo prebogata družba, da bi to lahko dovolili. Imamo pa vlado, ki tega ne razume oziroma noče razumeti.