Arjan Pregl, slikar in pisec, ki »riše kot otrok«

Kulturni portret

Arjan Pregl je lansko leto sodeloval na skupinski razstavi Čas brez nedolžnosti v Moderni galeriji, pregledu sodobnega slovenskega slikarstva, kjer so bila sistematično predstavljena dela uveljavljenih avtoric in avtorjev, rojenih v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja (Pregl je letnik 1973). Njegova serija za razstavo se je imenovala Karneval – na njih maske, lutke, otroški risani junaki, kot je pujsa Pepa, in internetni memi poplesavajo med pisanimi konfeti, kosi barve. Upodobljene figure so imele globlji pomen, kajti z njimi je želel Pregl med drugim opozoriti na manipulacijo podob, ki se dogaja na medmrežju; tako je stripovski junak žabec Pepe postal meme ikona, ki so jo za svojo vzeli podporniki Trumpa, podobo pujse Pepe pa je uporabljala pedofilska mreža. A desničarski internetni troli, ki se na Pregla radi spravljajo, ker je bil do potez desnice kritičen še pred nastopom sedanje vlade, zdaj pa je eden tistih, ki najglasneje opozarja na njene napake, pa tudi na nevarne ideologije in zaničevalen odnos do manjšin, žensk ali kulturnikov, so serijo izkoristili za ponovno diskreditacijo umetnika. Ker so bile na slikah tudi otroške figure, bi jo domnevno »lahko narisal vsak otrok«.

Namesto da bi se Pregl, ki je provokacij še kako vajen, sekiral, se je nanje odzval: za navdih pri nadaljnjem ustvarjanju je vzel otroško risbo. »Rekel sem si – nič, bom pa še naprej delal točno to, kar mi očitajo: slike, ki so videti kot otroške risbe.« Za razstavo Gugu Gaga v Centru sodobne umetnosti v Celju jeseni 2019 je skeniral risbice sina in hčerke, odstranil nekatere dele, jih zložil v različne kompozicije in naslikal. Ena od slik iz tega cikla je v Mestni galeriji Ljubljana na skupinski razstavi Svobodno sonce na ogled še do 9. avgusta. Za naslednjo – samostojno – razstavo, ki bo predvidoma septembra v Galeriji Tobačna, pa je šel še korak dlje: pri slikanju je izhajal iz lastnih otroških risb, ki jih ima k sreči skrbno arhivirane. »Za to je poskrbela mama, umetnostna zgodovinarka (Tatjana Pregl Kobe, op. a.), ki je vse slike shranjevala z datumi vred ... nisem namreč hodil v vrtec, bil sem doma, z mamo sem ’letal’ po raznih razstavah, risal in tako dalje. Posledično imam otroških risb res veliko in sem jih lahko uporabil kot dobro izhodišče za to razstavo.«

Pregl je bil kot otrok in mladostnik z umetnostjo torej v stiku prek družine, kjer ga je pravzaprav še bolj kot likovna umetnost obkrožala literatura, saj mama ni le umetnostna zgodovinarka, temveč tudi pesnica, pisateljica in publicistka, oče je znan mladinski pisatelj Slavko Pregl, ravno tako je pisateljica njegova sestra Sanja. A se je vseeno odločil, da bo postal slikar. Doštudiral je na ALUO pri Metki Kraševec, Bojanu Gorencu in Lojzetu Logarju, v literaturo pa ga je – potem vendarle – zaneslo sorazmerno pozno. Izdano ima eno knjigo kratkih kratkih zgodb (O ženski, ki ni hotela z balkona, LUD Literatura, 2017), trenutno pa nabira material za novo, ki naj bi pri isti založbi predvidoma izšla prihodnje leto. »Z besedo sem imel sicer stik že prej: vedno sem bil na primer pozoren na naslove svojih slik in razstav, ker se mi zdi, da naslov zelo definira dela, ki so predstavljena. Odslikaval sem tudi razne besedne igre in fraze.« Toda resneje je začel zlagati črke, ko je v zlati dobi blogomanije, leta 2004, odprl svoj blog. »Blog je nastal iz malce hecne situacije: takrat sem veliko bral bloge in kup reči, ki so jih ljudje pisali, se mi je zdelo zelo dolgočasnih. Naštevali so, kaj počnejo, kam gredo in tako dalje ... bolj za šalo kot zares sem blog odprl tudi jaz in začel pisati kratke naključne stvari. Moj prvi zapis je bil na primer: ’Sedim že 42 minut.’« Ker so se ljudje – v nasprotju s Preglovimi pričakovanji – na te kratke, rahlo parodične zapise dobro odzivali, je blogal naprej. Objavljal je skoraj vsak dan in z zapisi postopno gradil fiktivno osebo, ki se je delno prekrivala z njim samim, delno pa so bili njeni doživljaji popolnoma izmišljeni. Tako je dobil občutek za kratko formo. Njegov blogerski psevdonim je bil Kinky Tone, pod njim se je leta 2007 tudi prijavil na Airbeletrinin natečaj za najboljšo kratko zgodbo in zmagal. Sledile so delavnice pisanja kratke zgodbe pri Andreju Blatniku, udeležba na hitrostnem tekmovanju pisanja proze Urne zgodbe, kjer je prav tako zmagal, nekaj zgodb mu je objavila revija Literatura in že je prišla ponudba za objavo knjige. Vmes je za nekaj časa postal Dnevnikov kolumnist, daljše zapise o kulturi in družbi pa je nekaj časa pisal tudi za spletni medij LUD Literatura.

Posebnost Preglovih kratkih zgodb so močni punchlini in obrati, ki pridejo posebej do izraza, če ima zgodba le nekaj vrstic. »Pišem tako, da si zabeležim neko idejo ali scenarij ter počakam, da mine kak teden, dva. Potem se zvečer usedem in sestavljam zgodbo,« pravi. »In dostikrat se zgodi, da je tisti prvotni scenarij za zgodbo daljši kot potem zgodba, to je treba namreč dobro izčistiti, da je poanta jasna.«