Izčiščeno, enostavno in ženstveno

Anja Šlibar (1987) je ilustratorka, ki je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje vpisala študij grafičnega oblikovanja, ga nadaljevala na helsinški univerzi Aalto, kjer se je osredotočila na ilustracijo, dandanes pa živi in ustvarja v New Yorku. Je ena naših najvidnejših ilustratork, ki delujejo v tujini: s svojimi minimalističnimi, izčiščenimi portreti redno opremlja članke za ugledne publikacije, kot so New York Times, New Yorker, Washington Post in številne druge. Njen značilni slog se umešča na presečišče med »minimalističnim dizajnom in podrobno ilustracijo s črnilom, grškim občutkom za linijo, njen vizualni besednjak pa v veliki meri zaznamuje ženstvenost«. Slednje se odraža predvsem pri izbiri subjektov njenih ilustracij. »Najrajši rišem bejbe,« pravi. Ko razmišlja o svojem delu, se še bolj kot z minimalizmom poistoveti s preprostostjo. »To izhaja iz mojega odpora do odvečnih stvari, ne zgolj v umetnosti, tudi v vsakdanu. Sovražim kopičenje stvari, stran vržem vse, česar nujno ne potrebujem, in tako je tudi pri ilustraciji: načelno najprej ustvarim razmeroma podrobne in pestre ilustracije, nato pa odstranim vse, kar ni bistveno,« pravi v pogovoru za Mladino. Iz istega razloga se načelno izogiba tudi barvam: »Zakaj bi dodajala barve, če lahko vse povem s črno in belo?«

Anja Šlibar s svojimi minimalističnimi, izčiščenimi portreti redno opremlja članke za ugledne publikacije, kot so New York Times, New Yorker, Washington Post in številne druge.

Anja Šlibar je takoj na začetku pogovora opozorila, da je intervju morda nekoliko nehvaležen pristop pridobivanja podatkov o njej in njenem delu, saj, kot pravi, ni človek besed. »Težko se mi je odpreti drugim ljudem, vsaj z besedami. Govorim prek svojega dela. Vsakdo najde način, kako drugim sporoča, kar ima povedati, pa naj bodo to besede, dejanja ali – v mojem primeru – umetnost.« Svojih del ji načeloma ni treba utemeljevati z besedami, saj navadno ne visijo na stenah galerij in sploh ne potrebujejo spremljave umetnikovih izjav. »Ilustracija je ena najbolj pripovednih oblik umetnosti, z njo lahko poveš mnogo več in nazornejše kot denimo z abstraktno umetnostjo,« pravi. Se je pa v zadnjem času, ko je začela vizualno opremljati članke v največjih ameriških publikacijah, vzpostavil nov, neizogiben odnos med besedami drugih in njenimi podobami. »Ko raziskujem zgodbo, ki mi jo posreduje urednik, se počutim, kot bi gledala film. Delo nekoga drugega interpretiram po svoje, vanj projiciram sebe,« pravi.

Način, na katerega si je pridobila naklonjenost nekaterih najuglednejših publikacij v ameriški in mednarodni medijski krajini, je lahko zgled in navdih vsem mladim vizualnim ustvarjalcem, ki čutijo, da bi s svojo nadarjenostjo lahko prodrli onkraj meja naše domovine: v dolgih seansah brskanja po spletu je raziskala, kateri uredniki zaposlujejo ilustratorje s podobnim značilnim slogom, kot je njen, in brez večjih pričakovanj marljivo razpošiljala rafale e-mailov in zasebnih sporočil na Instagramu, v katerih je neskromno, suvereno in brezsramno ponujala svoje ilustratorske veščine.

V New York je sprva prišla na pobudo lastnice butične blagovne znamke Verameat, pri kateri je svoje ilustracije uporabila na oblačilih in modnih dodatkih, to delo pa ji je omogočilo tudi umetniški vizum za bivanje v ZDA. Ko se je sčasoma odločila, da bo postala sama svoja šefica, se pravi, da bo freelancer, jo je sprva zagrabila panika: poleg tega da jo je bremenila negotova prihodnost, se je selila iz ene luknje v drugo. »V dveh letih sem zamenjala kakšnih šest grozljivo majhnih stanovanj,« se spominja. A panika, v kateri se je znašla, ji je dala velik zagon in s ponujanjem svojih ilustratorskih veščin je vztrajala, dokler ji pač ni uspelo: nekega dne je nič hudega sluteča odprla elektronski nabiralnik in zagledala sporočilo, v katerem jo je za sodelovanje snubil eden izmed art directorjev časnika The New York Times. Pričakovali bi, da se je v navdušenju urno odzvala na zavidanja vredno vabilo, a Anja Šlibar se je načrtno odzvala nekoliko hladnokrvno. »Prebrala sem mail, zaprla računalnik in svojega psa peljala na sprehod,« se spominja. »V tovrstnih situacijah ne smeš pokazati pretirane vzhičenosti ali vznesenosti. Če deluješ sproščeno, če se z uredniki pogovarjaš kot z navadnimi smrtniki, se bodo raje vračali k tebi,« pravi.

Po prvi objavi njene ilustracije v New York Timesu so ponudbe za delo v različnih uglednih medijih začele kapljati kot gobe po dežju. Lahko bi sklepali, da je njeno sodelovanje z razvpitimi newyorškimi mediji v veliki meri povezano z dejstvom, da Anja Šlibar prebiva v New Yorku. A pravzaprav, kot pravi, »z nobenim od urednikov, s katerimi sodelujem, se nisem nikoli sestala na štiri oči. Nikoli me niso povabili na dejanski sestanek, vse smo se dogovorili prek elektronskih sporočil ali pa kar Instagrama.« Tudi to je vsekakor lahko navdihujoče za naše mlade avtorje, ki bi želeli prodreti v tujino, pa imajo občutek, da jih bivanje v Sloveniji pri tem omejuje.

Kljub temu se zaveda, da je to, da živi in dela v ZDA, igralo veliko vlogo pri tem, da so ji sploh prisluhnili in dali prvo priložnost. »Dejstvo, da vejo, da si v New Yorku, definitivno vžge: verjetno jim v glavo vcepi zamisel, da si resen in ambiciozen, da se z veliko vnemo posvečaš svoji karierni poti,« opaža in doda, da svojega priimka ni nikoli zapisala s šumnikom, »saj Američani zaradi jezikovnih barier pogosto nočejo izgubljati časa s tujci«.

Anja Šlibar se zaradi svojih izkušenj zaveda, kako pomembno vlogo lahko pri (samo)promociji umetnikov igrajo družabna omrežja, saj je večino priložnosti za delo dobila kar prek Instagrama.

Ko je tam pridobila zavidanja vredno bazo sledilcev, je začutila dolžnost, da se prek svoje primarne oblike komuniciranja, torej ilustracije, začne udejstvovati tudi kot aktivistka. »Več ko sem imela sledilcev, bolj dolžno sem se čutila z ilustracijo sporočati to, v kar verjamem v smislu moralnih vrednot in prepričanj«. Opaža, da je »ilustracija zelo primeren medij za opozarjanje na grozote. Vzemimo za primer mučenje živali: če bodo ljudje na spletu videli kakšno surovo, realistično fotografijo grozodejstev, ki se dogajajo živalim, bodo imeli mnogi do tega odpor, podoba se jim bo gabila, v njeno sporočilo pa se verjetno ne bodo poglobili, saj jo bodo želeli čim prej pozabiti. Če pa bodo videli ilustracijo, ki opozarja na isto težavo, a je predstavljena na občutljivim očem prijaznejši način, bodo verjetno lažje posvetili pozornost njenemu sporočilu in bo tako lažje dosegla želeni učinek: pomislili bodo, kako lahko človekovo nepravično ravnanje vpliva na sočloveka, živali ali okolje.«

Zato je ustvarila denimo plakat v podporo mednarodnemu gibanju Black Lives Matter in ga spletnemu občinstvu ponudila brezplačno: marsikdo izmed njenih sledilcev je natisnil njen dizajn, stopil v akcijo in plakat s protirasističnim sporočilom lepil po bližnjih ulicah. »Sistemski rasizem in policijsko nasilje me resnično jezita, tako kot nas vse, a kot privilegirana belka nisem na pravem mestu, da bi o tem lahko povedala kaj resnično tehtnega. Namesto tega pa lahko ustvarim umetnino, ki jo bo nekdo pogledal, prebral, kaj piše, in se zamislil.« Nedavno je oblikovala tudi srajco z vzorčastim motivom rok različnih odtenkov temne polti, katere prsni žep krasi napis Black Lives Matter: ves dobiček, ki ga bo prejela od spletne prodaje, bo namenila neprofitni organizaciji, ki aretiranim protestnikom omogoča plačilo varščine. Kot aktivistična ilustratorka se je angažirala tudi na okoljevarstvenem področju in pod okriljem blagovne znamke oblačil Lunary oblikovala majico, ki jo krasi njena ilustracija in napis »Protect Our Planet«.

Naj gre za majice, ki nosijo aktivistična sporočila, ali pa za druga oblačila, pokrivala in modne pripomočke, ki sporočajo, za čim stoji in kdo je, Anja Šlibar se pogosto izraža prav z oblačili. »Načelno precej nerada govorim, nerada se izpostavljam z besedami, zato rada oblečem kos oblačila, ki mimoidočim tako ali drugače sporoča moja stališča.« V tej točki se zdi smiselno omeniti, da ji je med tem, ko sva zavoljo pričujočega zapisa kramljala prek Zooma, glavo pokrivala kapa s šiltom s preprostim napisom ART.