Ralf Rothmann: Umreti spomladi

+ + + + +

Krasni dnevi za smrt

Nemški pripovednik Ralf Rothmann v romanu Umreti spomladi govori o koncu druge svetovne vojne. O fantih tik pred polnoletnostjo, ki molzeta in mislita, da s tem dovolj prispevata k obrambi domovine, vendar ju na vaškem plesu s sodčkom in glasbo kot vabo prisilno prostovoljno mobilizirajo v SS. Hitremu urjenju sledi še hitrejše privajanje na vojno realnost na Madžarskem blizu fronte v času prodirajoče Rdeče armade in na bahanje izkušenejših kameradov, recimo, koliko Titovih partizanov so z enim metkom, prej, na Balkanu. Zvezanih, jasno.

Umreti spomladi se vojne loteva v njeni že povsem iracionalni fazi, v času, ko odpove celo preživetveni gon in postanejo vsi neobčutljivi za tekočine, ki mezijo iz preluknjanih teles, za vnetja in uši in goreče žrtve zračnih napadov s fosfornimi bombami. Ne pa nujno tudi za vojaško disciplino; demagogija se spretno zakamuflira v domoljubje tudi v času na tak način sprevrženih vrednot. Roman se začne z opisom očeta, ki o vojni ni hotel govoriti. Na vprašanja sinov se je odzival z vprašanjem, kateri od njiju je pisatelj, kot bi hotel povedati, da je šlo za grozote, ob katerih so vsi onemeli in jih morda (še)le pisateljska imaginacija oziroma rekonstrukcija izriše v vsej njihovi absurdnosti. Te v zadnji fazi vojne ne manjka; uničena tehnika, popivanje in pervitin ob veronalu, požgana mesta, likvidacije civilistov kar tako, ker to nekako spada k vojni in ker jim je likvidacijska rutina prišla v kri, zraven predstavniki nemške manjšine, ki si brijejo štirikotne brčice in ovajajo dezerterje, odslužene in od svojih pogrizene prostovoljke, obtičale v zalednih zabaviščih, v katerih se med sabo zabavajo visoki častniki, opisi vseprisotne smrti. Vendar Rothmann o moralnem zlomu in sprevrženosti, o novi vojni normalnosti, ne govori z neprizanesljivostjo, značilno za v roman poseljene in pogosto iz njega tudi na hitro izvržene osebe. Ravno s stopnjevanjem, s hladnim, odtujenim kopičenjem istega in podrobnimi popisi škode, ki jo jeklo ali fosfor prizadene koži, ko z veliko hitrostjo trga ude in načenja krhko mejo med znotraj in zunaj, doseže izreden učinek: med pretikanjem med starimi borci s praznimi pogledi in vztrajneži, ki se držijo zaobljub domovini, se nam odpre široka paleta čudaštev, ki so posledica položaja, v katerem se je znašla nemška armada. Konča se srečno, za enega od molznikov, z ujetništvom pod Američani.

Rothmann rekonstruira očetovo zgodbo in vanjo vplete tudi lastno. Pri tem zrcali prej in zdaj, prepričan, da na ravni celičnega spomina podedujemo travmo. Zato je roman Umreti spomladi spisan tehnično perfektno, z močnimi, fragmentarno zlitimi podobami in razpoloženji, z močnimi podobami narave, ki počasi prodira ob umikanju človeškega in človečnosti. Pisanje je ves čas podloženo z opisi in sugestivnimi detajli, podprto s pristnim, vendar pridušenim obupom generacije, ki vojne ni neposredno doživela, vendar zaradi travm in molka staršev ni ostala nepoškodovana.