John Berger: Male teorije vidnega

+ + + + +

Umetniški kritik, ki je napisal več kot 60 del; samo v slovenščino jih je prevedenih šest. Jasno, za to je moral dovolj dolgo živeti (1926– 2017). Toda njegov prelomni projekt je bila TV-serija Ways of Seeing za BBC iz leta 1972 z uvodno mislijo: Kako gledamo slike? – Danes jih gledamo, kot jih niso nikoli pred tem.

To, da ni bil univerzitetni profesor umetnosti, je obrnil sebi v prid. Vzel si je svobodo, da je postavljal drugačne okvirje pogleda. Zadnji slovenski prevod zajema več kot polstoletni lok njegovih člankov, kar ni najbolj posrečeno, saj tu prebiramo tudi o množičnih demonstracijah (1968) in o izraelski gradnji zidu proti Palestincem (2005). Eseje o slikarstvu avtor rad vpenja v moderni vseobsegajoči pogled s primerjavami z vesternom, fotografijo in gledališčem, s kritiko kustosov, ki so »pokroviteljski, snobovski in leni«, ter s sociološkimi uvidi, kot je vprašanje: koliko uokvirjenih oljnih slik iz obdobja med 15. in 19. stoletjem je sploh še ohranjenih? Najprodornejše Bergerjeve analize so klasične umetnostnozgodovinske teme, denimo Velázquezov portret Ezopa iz leta 1640. Esejist nam slike ne opisuje, ampak prikazuje, na kakšne načine je moč k njej pristopiti. Se recimo vprašati: kdo je bil slikarjev model za portret moža, ki je živel dve tisočletji poprej? Tam, kjer bi mislili, da je fikcija svobodna, potrebuje umetnik nazorni zgled. Tudi Finžgar je lik Irene iz romana Pod svobodnim soncem izpred tisočletja mesece iskal po Ljubljani in ga naposled našel med publiko v neki gledališki predstavi. Sam Bergerjev slog bo bralcu po godu, saj mu prinaša titanske metafore tipa: kubizem je tak prelom v zgodovini umetnosti, kot je bila renesansa do srednjeveške umetnosti. Ponuja mu namreč miselno orodje, s katerim pred slikami v muzejih ne bo več nemočni in nevedni turistični opazovalec.