Kamaal Williams: Wu Hen

+ + +

Ko je Yussef Kamaal, eden najobetavnejših in za glasbeno trženje najprivlačnejših tandemov britanskega jazzovskega novega vala oziroma »londonske stvari« leta 2017 razpadel, se je zdelo, da bomo dobili odgovor na vprašanje, kateri član dvojca si bo prizadeval za širši domet, kateri pa bolj rine v podzemlje. Kateri se bo obrnil k surovejšemu zvoku in kateri k mehkobi? A odgovor je enosmeren: oba sta zavila proti dostopnemu gruvu. Bobnar Yussef Dayes je to potezo povlekel precej radikalno: pred nekaj meseci je pri jazzovski velikanki Blue Note izdal sproščujoč album soul jazza What Kinda Music v navezi z vokalistom Tomom Mischem, klaviaturist Kamaal Williams pa je leta 2018 izdal samostojni prvenec ležernega teka The Return.

Nova londonska scena, ki je v preteklih letih povzročila kar nekaj medijskega direndaja, ni scena določenega »zvoka«, ampak prepletanja praks: je stičišče kulturnih formacij, prostorov in zasedb, v katerih se mešajo in izmenjujejo muzicisti, je scena solidarnosti in samoorganizacijskega načela. Prav Williams je vzorčen primerek miljeja – kot Henry Wu je izdal kar nekaj klubske muzike, ki je zbudila precej pozornosti, pomagal je splaviti lokalno novosoulovsko založbo 22a, kolege iz londonskega okolja promovira v svoji radijski oddaji.

Njegov drugi samostojni album ne prinaša resnejšega slogovnega obrata, a se od prvenca v nekaterih odtenkih tudi ključno razlikuje. Za začetek je slogovno bolj razmetan: čeprav je glavnina še zmeraj nekakšen sčiliran soul jazz, ki pogosto aludira na zlato obdobje sedemdesetih let, je Williams tokrat dodal različne vrinke: vokalni kos r & b-ja, pa čisto post-bopovski posnetek, pa povsem baladne pasaže, pa zavoj do plesnega koraka čisto pravega »jazzy housa« ... Najočitnejša osvežitev so izvedbeno brezhibni godalni aranžmaji, delo priznanega ameriškega mojstra Miguela Atwooda-Fergusona. Druga je ekstenzivno in čezmerno vključevanje saksofonskih linij, ki se večkrat izkaže za prav tisto potezo, ki nežni drnec obrne v smer že prevečkrat prebavljenih fraz in kanona. Še najprepričljivejša je čvrsta tehnična podstat – sama narava sobivanja zvoka in vešča produkcija –, vendar je to pri Williamsu tako rekoč samoumevno, saj gre vendar za uveljavljenega studijskega mačka, ki vedno precej časa posveti montaži, piljenju in miksanju posnetega materiala.

Kamaal Williams je že s prvencem nakazal korak v smer, v katero bi pričakovali, da bo stopil »v zrelih letih« jazzovskega početja – k smooth, poslušljivemu, nevsiljivemu in nekljubovalnemu jazzu. Sedaj gre z albumom Wu Hen še korak dlje, saj bi ga v celoti z lahkoto redno obračali v kakšnem od poletnih kafičev na istrski rivieri. V zvoku dosleden, v slogu brez tveganj.