Damijan Kracina, kipar, ki je okrasil Metelkovo in Narodno galerijo

Poznate tisto floskulo »ta knjiga vam bo spremenila življenje«? Damijan Kracina (1970) se lahko domisli ene, za katero ne bi mogli ravno reči, da mu je spremenila življenje, ga je pa vsaj usmerila k študiju kiparstva: Umetnost: pogovori z mojstrom, knjiga o delu začetnika modernega kiparstva Augusta Rodina, ki jo je po pogovorih s kiparjem napisal Paul Gsell. »To malo knjižico sem po naključju našel na neki podstrehi in jo prebral na mah. Posebej sem si zapomnil odlomek, v katerem Rodin podrobno opisuje pot svetlobe po grškem kipu. Osupnilo me je, kako se je sposoben tako poglobiti v povsem preprost, tridimenzionalen objekt.«

Ko se danes tudi sam poglablja v objekte in oblike, mu to pomeni hkrati užitek in pobeg od resničnega sveta. »Atelje je zame svet, v katerem počnem, kar se mi zdi smiselno in prav. Kipar je edini, ki ve, kako bo kaj naredil, ravno zato, ker so možnosti neskončne, pa travmira in uživa hkrati. (smeh)« Fascinira ga ideja kabinetov čudes, predhodnikov muzejev, ki so se pojavili v šestnajstem stoletju kot sobe, v katerih so graščaki zbirali umetnine, eksotične rastline, živalske primerke, verske relikvije ... To so bili prostori, v katerih se je ustavil čas, kjer so vsa pravila nehala veljati – podoben občutek ima v ateljeju in ga želi poustvariti tudi z nekaterimi razstavami, denimo lansko Nelagodje smisla v Galeriji knjižnice Cirila Kosmača v Tolminu. Leta 2015 je v stari babičini hiši v vasi Logje odprl Poslednji muzej sodobne umetnosti, ravno tako zasnovan kot kabinet čudes. Hiša je skladišče za njegove skulpture, slike in druga umetniška dela ter muzej, saj je občasno odprta za javnost in v majhno vasico na skrajnem zahodu Slovenije prinaša svež umetniški veter. Še pred tem pa je navdih iz kabinetov čudes črpal razstavni laboratorij, ki so ga leta 2005 z Društvom za domače raziskave, v katerem sta poleg Kracine še Alenka Pirman in Jani Pirnat in s katerim raziskujejo in predstavljajo pojave na umetniškem, raziskovalnem in izobraževalnem področju (eden njihovih vidnejših projektov je Razvezani jezik), postavili na dvorišču Galerije Škuc.

Od nekdaj ga je zanimala biologija, zato ni presenetljivo, da je njegovo delo tesno zvezano z naravo. »Marina Abramović je dejala, da imaš v življenju eno osnovno idejo, na katero se veže vse, kar počneš. Pri meni se že od začetka vse nekako vrti okoli narave. Živalske oblike – slonovi okli, fosili in tako dalje. Preseneča me tudi nečimrnost človeka v odnosu do narave – kako so v korist kapitala pobijali tasmanske tigre, na primer. Ali pa to, kako se celo do živali z močnim simbolnim pomenom, kot je človeška ribica, obnašamo ignorantsko, čeprav se po drugi strani z njimi ponašamo.« Ukvarjal se je tako s tasmanskimi tigri kot s človeškimi ribicami. Slednje je uporabil v tipografiji Proteus font, tvorjeni iz teles človeških ribic. Iz Proteus fonta je narejen napis Decoration na Metelkovi, kjer je imel Kracina atelje deset let, med letoma 2008 in 2018, dokler ni leta 2018 za pet let dobil v uporabo ateljeja v Švicariji, in precej zaznamoval ta prostor. Po svoje je zanimivo, da njegov napis Decoration visi v klubu Gromka, stavbo Garaže pa obkrožata njegova kipa Mesojedke in Kingguru, zlitje človeka in kenguruja, hkrati pa je izdelal tudi dva kipa, ki krasita pročelje slovenskega hrama umetnosti, Narodne galerije. Izbran je bil med štirimi kiparji, povabljenimi na razpis, pri snovanju kipov pa se je naslanjal tako na arhitekturo kot na stalno zbirko galerije. Levi kip, ki predstavlja moški princip, je navdihnil Portret dr. Frušiča Jožefa Tominca – Frušič kot stabilna oseba, avtoriteta, ideal takratne moškosti –, desnega, ženskega, pa Tominčevo delo Tri dame iz družine Moscon. »Izhodiščna ideja pri tem kipu so bile pričeske treh dam. Na eni od številnih skic za skulpturo sem v risbo vključil obliko ogrožene mesojede rastline rosike, ki raste na ljubljanskem barju in ima na listih značilne krogaste izrastke. Ko sem risbo bolje pogledal, sem ugotovil, da me izrastki asociirajo na lase treh dam – to je bilo eno od konceptualnih izhodišč za kip. Sicer pa dame čakajo nekoga, ki šele prihaja v sliko, verjetno snubca, in starejšo, mamo ali teto, zanima, kako bosta mladi dve reagirali na to.« Tako kot mladi Mosconovi ženski na originalni sliki zvedavo strmita v moškega izven slike, hkrati pa v obiskovalca galerije, ki si sliko ogleduje, je tudi kip v dialogu z obiskovalcem galerije, njegove pozlačene glave konkavne oblike namreč reflektirajo svetlobo in mu na tak način vračajo pogled.

Kracina se vsakega dela loti resno in odgovorno, pa naj gre za projekte na Metelkovi, kipe za Narodno galerijo ali dela za razstavo. A ker je priložnosti za kiparje malo, se preživlja predvsem s poučevanjem na srednji šoli za oblikovanje in fotografijo. »Družba bi morala spodbujati, da čim več ljudi ne samo gleda umetnost, ampak jo tudi ima,« pravi. »Seveda res ni nujna za preživetje, je pa zelo koristna za duha.«