Hrepenenje

Janko Lorenci

14. 8. 2020  |  Mladina 33  |  Kolumna

Od zaznanega izbruha pandemije je minilo okroglega pol leta. Ponekod so bolezen skoraj zatrli, a marsikje se trdovratno vrača. Dokler ne bo iztrebljena (skoraj) povsod, bo pri tem ostalo. Svet je res povezan v dobrem in slabem.

Nekaj napredka je v tem času bilo. O virusu se ve veliko več, bolezen nekoliko bolje zdravijo in lajšajo. Približno se tudi ve, da smrtnost obolelih s koronavirusom znaša v povprečju okoli 0,3 odstotka, se pravi 30 smrti na 10.000 okuženih. Toda mnogo stvari ostaja odprtih. Različna so že mnenja o tem, v kakšni fazi epidemije smo: za nekatere smo v tako imenovanem drugem valu, za druge v trajnem valu, za tretje kar v nekakšnem bolezenskem požaru, ki lahko izbruhne kadarkoli in kjerkoli, dokler ni pogašen po vsej obli.

Kdaj bi si lahko res oddahnili? Obstajata dva osnovna načina za prenehanje pandemije: čredna imunost in učinkovito cepivo. Oboje je težko doseči. Čredna imunost bi nastala, če bi pustili, da virus razsaja po mili volji, tako da bi se okužilo vsaj 70 odstotkov prebivalstva. A tak način bi zahteval veliko življenj, trajnih posledic in trpljenja. Zato je moralno nesprejemljiv. Težave pa so tudi s cepivom: zelo negotovo je, kdaj bo izdelano, kako učinkovito in kako dostopno bo. Če bo na voljo le redkim (posameznikom, državam), se bo epidemija nadaljevala.

Te negotovosti vsiljujejo tegobno vprašanje: kaj, če cepiva in imunitete sploh ne bo ali pa bo cepivo slabo učinkovito, imunost pa kratkotrajna? Kako se bodo potem obnašale družbe, kako se bo odzvala politika in kako množice? In to v položaju, ko bo virus še napadal, nova popolna karantena pa bo tabu, saj bi prinesla prehude posledice, tudi zdravstvene (zanemarjanje bolnikov z drugimi boleznimi). Sicer pa so začetki gospodarsko-socialne krize že tu, in to brez ponovne splošne karantene.

Bo družba v takem položaju postala okrutna – prepustila stare in ranljive usodi? Bo politika s pomočjo virusa uvedla orwellovski nadzor, skupaj s kapitalom odpravila demokracijo in vzela zaposlenim še več pravic? Ali pa bo, skupaj z odporom, kot mali čudež prišla streznitev in bolj solidarna, egalitarna družba? V vsakem primeru so na obzorju težki, prelomni časi. Različne politike se tudi na bogatem, dozdevno enokalupnem Zahodu že zdaj obnašajo zelo različno. Nekatere, na primer ameriška in britanska, so epidemije vzele zlahka in v svojem ignorantstvu, ošabnosti, brezdušnosti mnoge sodržavljane v bistvu pomorile. Bodo kdaj kaznovane? Avtokrati, na primer naš ljubi Janša, pandemijo zlorabljajo za krčenje demokracije in napihovanje svoje moči. Tretji niso tako nevarni, a v epidemiji slabo – komandno, zmedeno, protislovno – komunicirajo s svojimi javnostmi. Na splošno politika s častnimi izjemami uživa malo zaupanja. In manjše ko je zaupanje, bolj skrajno se odziva prebivalstvo – s pretiranim strahom ali pretirano brezbrižnostjo do bolezni.

Če se bodo epidemija in njene ekonomsko-socialne posledice zavlekle, lahko nastanejo tudi hude medgeneracijske napetosti, nakazane že zdaj, ko zlasti mnogi mladi zavračajo protikoronsko preventivo. Pač zato, ker jih virus manj ogroža, hkrati pa so bolj odrinjeni na rob družbe. Na splošno se je pokazalo: bolj ko je družba neenaka, teže je obvladovati epidemijo, ker je teže graditi na zaupanju. Drugič: lažji ko je dostop do dobrega javnega zdravstva, manj je žrtev.

V prvem delu epidemije sta bili najmočnejši čustvi strah in negotovost. Zdaj ju je preglasilo hrepenenje po vrnitvi v staro normalnost. Hrepenenje, nastalo iz tega, da negotovost in strah nista povsem izginila, da se ne moremo po mili volji družiti, da ni več nekdanjega, pa čeprav že takrat dokaj varljivega občutka varnosti, stabilnosti, predvidljivosti. Iz te zagate skuša svet zlesti z begom nazaj – v staro normalnost. To se dogaja na čustveno-vedenjski ravni množic, pa tudi v otipljivem svetu političnega in gospodarskega dogajanja. Skratka, človeštvo se na vse kriplje trudi, da bi znova bilo vse tako kot pred izbruhom koronavirusa. Ta trud in to hrepenenje po dobrem starem svetu sta razumljiva – a sta slaba svetovalca. Namesto pobega nazaj bi bil potreben pobeg naprej.

Kajti virus nam je, kot vsi hudi pretresi, poslal mogočno opozorilo: strašno ranljivi smo. Stara ureditev, stara normalnost, stari način življenja so taki, da nujno vodijo v nove pandemije, v nove gospodarsko-socialne krize, v zlom liberalne demokracije, predvsem pa v zaostreno okoljsko krizo, tisočkrat hujšo od korone. V vseh teh krizah po malem že živimo, a nadaljevanje bo hujše, nam šepeta virus. Z njim smo pokukali v prihodnost in naglo odvrnili pogled.

Povejmo to z besedami Marcusa Gabriela, nove filozofske zvezde v Nemčiji. Stara normalnost je nepreklicno uničena, pravi filozof, vrnitev vanjo je nemogoča. In to je pravzaprav dobra novica. Kajti ta normalnost ni bila normalna, ampak smrtonosna, saj smo sistematično delali za samoiztrebljenje človeštva. Hrepenenje po svetu pred koronavirusom je hrepenenje, ki še ni opazilo, da je bila preteklost zmota, napaka tisočletja. V desetletjih tako imenovanega neoliberalnega mišljenja smo si naložili breme burn-out kapitalizma, se preprogramirali in zdaj že kakih 30 let verjamemo, da je v resnici slabo življenje posrečeno življenje. Čas je doumeti, da dobro, posrečeno življenje ni v kopičenju nesmiselnih potrošnih dobrin, katerih izdelava vodi v to, da se bodo naši vnuki ali najkasneje pravnuki zadušili, ker smo uničili planet.

Če Gabrielu le malo verjamemo, bo učinkovito cepivo po eni strani odrešitev, po drugi pa grožnja, saj nas bo zazibalo v iluzijo znova najdene normalnosti.