Jana Bauer, mladinska pisateljica in urednica, ki z zgodbami popelje v svet domišljije

Jana Bauer (letnik 1975) je poletne vikende in počitnice v otroštvu pogosto preživljala na očetovi domačiji v Kostelu. V vasi je bil en sam telefon, o televiziji prav tako ni bilo na duha ne sluha, vendar je ni nihče pogrešal. Zvečer so s sorodniki in sosedi sedeli zunaj pred hišo – »včasih se nam je pridružila tudi krota, ki je prišla večerjat muhe ob prižgano luč,« se nasmehne. Enkrat so se njihovi večeri vrteli okoli prerekanja o politiki, drugič so minevali v znamenju pripovedovanja; v centru pozornosti je bil največkrat njen oče, ki je kot izvrsten pripovedovalec napletal vse mogoče zgodbe. »Legende o skritem jezeru in podzemni jami, ki se morda razteza pod celotno Kuželjsko steno, pa zgodbe o znamenitih fantovskih pretepih, o ’raubšicarjih’, o dogodivščinah, ki so se zgodile pradedku in prababici.« Pozimi pa sta z očetom zgodbe vseh vrst prebirala skupaj, najraje pravljice. »Zgodbe imajo to moč: poslušalca prestavijo v svet domišljije,« pravi Bauerjeva. Zlezle so ji pod kožo; kasneje se je – opogumljena z uspehom svoje prve kratke zgodbe, ki je bila še v njenih najstniških letih prebrana v radijski oddaji Lahko noč, otroci in jo je spodbudila k pisanju dveh radijskih iger – vpisala na študij dramaturgije in življenje posvetila besedi. Moč besede, tako kot njen oče, pa je s pridom uporabljala tudi, ko je s pripovedovanjem zgodb poskušala doseči, da bi njenemu tedaj skoraj dveletnemu sinu, zdaj najstniku, hitreje minil čas, na primer dolga pot iz Londona v Ljubljano. »Nekaj domišljije je bilo potrebne, da smo notranjost avta spremenili v njemu prijetno okolje. Med tisto vožnjo se je porodila oblika drugoosebnega pripovedovalca, ki je bila všeč ne samo sinu, ampak tudi drugim otrokom.« Obliko je zato ohranila in jo uporabila v Ding dong zgodbah, ki so letos prejele nagrado desetnica za najboljšo literarno delo za otroke in mladino. Razdelila jih je na zgodbe za fante in dekleta, saj je hotela skozi zgodbe z istim pravljičnim junakom raziskati, kako se razlikujejo dekliške in fantovske reakcije na podobne dogodke. »Povod za to je bila prošnja deklice iz soseske, ki se je včasih igrala pri nas. Ko je izvedela, da pišem knjige, si je namreč zaželela, da bi napisala še eno zanjo.«

Bauerjeva pravi, da bi se, če bi pisala le za sina, morala lotiti matematičnih knjig, saj je velik matematični navdušenec. Kljub temu pa ji je na pomoč priskočil ne le pri Ding Dong zgodbah, temveč tudi pri zgodbah o nesramni vili Groznovilci (v knjigah Groznovilca v hudi hosti ter Groznovilca in divja zima), prav on je bil namreč tisti, ki si je nekega večera izmislil ime groznovilca. »Po posvetu z Googlom sem ugotovila, da je groznovilca še ’prosta’, in si namislila namrščeno besno bitjece v poletni oblekici in s čepico, iz katere rastejo nekakšne rogovilce,« pove pisateljica.

Pravice za Groznovilco v hudi hosti (prva prevedena knjiga Bauerjeve je sicer Izginjevalec čarovnic, ki je izšel v angleščini) so bile doslej prodane v 17 držav, tudi s prevodi v jezike, kot so mongolščina, malajalščina, indonezijščina, islandščina. V nemščini je izšla celo pri ugledni založbi S. Fischer Verlag. »Zvočna izdaja je tam postala knjiga meseca, kar se mi še vedno zdi neverjetno.« V šali dodaja, da bo moža Evalda Flisarja, ki ima več kot dvesto prevodov v štirideset jezikov, najbrž težko dohitela. Toda v resnici med njima ni rivalstva, saj sta drug drugemu najboljša urednika. »Od njega sem se naučila veliko o urejanju, na primer tega, da me ni strah teksta črtati. Kar vržeš ven, je za celoto včasih pomembnejše od tistega, kar ostane. Tudi on je kmalu ugotovil, da imam smisel za urejanje, zato sva drug drugemu že dolgo prva bralca. So pa dnevi najinega uredniškega iskanja soglasja pogosto zelo naporni. Vsak po svoje se oklepava določenih delov ali idej. Konča se navadno tako, da v veliki meri sprejmeva predloge drug drugega, četudi so včasih zelo radikalni.«

Oba s Flisarjem sta tudi urednika pri najstarejši slovenski literarni reviji Sodobnost, kjer Bauerjevi pridejo zelo prav praktične izkušnje iz let študija dramaturgije. »Dobre drame ne smejo imeti odvečnega balasta, če hočejo zdržati na odru. Tu ni prostora za brezciljno preobloženost. Isto velja za prozo.« Poleg urejanja revije skrbi za knjižni program založbe KUD Sodobnost International, ki obsega 25 do 30 knjig na leto, ter evropske in druge mednarodne projekte, na primer Našo malo knjižnico, ki spodbuja veselje do branja med mladimi. »Dnevi so navadno napeti kot elastika in v njih težko najdem čas za pisanje. A kljub temu si ne predstavljam življenja brez dela na uredništvu, brez hitrih obratov in številnih dogodkov, v katere lahko usmerim energijo in domišljijo. Velikokrat imam občutek, da me reka stvari poplavlja, potem pa zložim svoje vreče peska in si oddahnem. Takrat navadno rečem, da grem pisat in se vrnem čez dva meseca, vendar vreče s peskom nikoli ne zdržijo tako dolgo, kak teden ali dva pa vendarle.«