Pod belimi pečinami

za

Ločitev.

William Nicholson, britanski scenarist in dramatik, je pred leti napisal dramo Dežela senc, v kateri se je bil pisatelj in teolog C.S. Lewis, avtor Zgodbe o Narnii, prisiljen “ločiti” od ameriške pesnice Joy Gresham, ki jo je spoznal nekaj let prej in se vanjo nesmrtno zaljubil – bolezen mu jo je dobesedno odpihnila, pa četudi sta bila kot ustvarjena drug za drugega. Kaj tu Bogu ni bilo všeč? Zakaj sta mu šla tako na živce, ni jasno. Nicholsonovo dramo je leta 1994 ekraniziral Richard Attenborough (njo je igrala Debra Winger, njega Anthony Hopkins), v filmu Pod belimi pečinami, ki ga je režiral sam (po svoji drami The Retreat From Moscow), pa se vrača k ločitvi, le da Bog tokrat mizo obrne.

Grace (Annette Bening), amaterska pesnica (in teologinja), ki sestavlja ultimativno zbirko tujih verzov (njena časovna kapsula bodočim rodovom), svojemu možu Edwardu (Bill Nighy), profesorju zgodovine na neki obalni gimnaziji ( ja, nad belimi pečinami), sicer precej zadržanemu ateistu, po vrnitvi od maše pove, da so med mašo sedemnajstkrat ponovili “Usmili se nas”. Ni se je usmilil: Edward ji namreč pove, da jo po devetindvajsetih letih zapušča – in da ima drugo žensko. Konec.

Grace – šokirana, zaprepadena, zrevoltirana, besna – najprej misli, da jo le testira, da jo potemtakem le straši, ker hoče, da bi se “poboljšala”. Zdi se ji, da ima dovolj njenega teženja, njene nezadovoljnosti. Toda Edward vztraja: nista ustvarjena druga za drugega, pravi. In to ve že ves čas. Že 29 let! Celo sina Jamieja (Josh O’Connor), ki se je že odselil v London, pokliče, da bi ji lajšal bolečine. Živijo pač nedaleč od razgledniških pečin, ki kar vabijo: skoči! Grace – sicer lucidno depresivna – izgleda kot mučenica, ki nenadoma ugotovi, da je bilo njeno trpljenje – tistih 29 let – zaman. Želi si, da bi Edward, ki je zadnja leta popravljal gesla wikipedie in v novem krasnem brezstičnem svetu užival v melanholični brezstičnosti njunega odnosa, umrl, saj bi potem lahko žalovala, hodila na njegov grob in obujala spomine – tako pa je “z umorom zakona” vse lepe spomine pokvaril in izbrisal.

Zdaj, ko jo je zapustil, izgleda vse, kar se je zgodilo v tistih devetindvajsetih letih, nesmiselno, kar seveda pomeni, da se njen pogled na življenje poravna z ateistovim pogledom na življenje – vse je nesmiselno, ker na koncu itak vsi umremo. Tako nekako svoj pogled definira Jamie, ateist. Toda: kaj če Bog v tem primeru obstaja? Ne pozabite, da je bila Grace pri maši, med katero so 17-krat ponovili: “Usmili se nas!” Kaj če je Bog uslišal njeno molitev in kaj če se je je vendarle usmilil – in z ločitvijo prekinil njeno mrtvo zakonsko zvezo, njeno slepoto? Kaj če je namesto nje storil to, česar si sama ni upala? Navsezadnje, katoličanka ne sme niti pomisliti na ločitev! Bog, ki očitno nima nič proti ločitvi, je videl, česar sama ni videla – da z Edwardom nista bila ustvarjena drug za drugega in da je bil vlak, na katerega sta “naključno” vstopila pred davnimi leti in se “srečno” spoznala, le kozmična zmota, le nesmiselno naključje, v katerem sta videla preveč. S trpljenjem – s tem, da sta se nenehno mučila, da sta se prepirala, da sta si šla na živce ipd. – ji je pokazal, da nekaj ni v redu, da torej med njima zeva prepadna praznina. To je le nakazal, namignil – poetično. Ni ji hotel vsega povedati naravnost in brez olepšav – tako banalen pa spet ni. To, da je oni drugi ženski ime Angela, pa kaže, da tudi ni brez smisla za humor. (Kinodvor)