Da ne bomo presenečeni

Ob cesti, nekje pri floridskem Palm Beachu, se drug za drugim ustavljajo avtomobili. Ven stopajo ljudje. Vsi gledajo v isto smer. In vsi streljajo s telefoni – koga ali kaj snemajo? Kaj je ustavilo promet? Nimamo pojma, ker ne vidimo, kaj gledajo. Toda vsi so precej evforični. Potem pa kamera vendarle pokaže to obcestno atrakcijo – in zagledamo Airforce One, predsedniško letalo. Trump je obiskal svoje letovišče Mar-a-Lago. Tako se odvrti 10-minutna Obcestna atrakcija, eden izmed številnih briljantnih, lucidnih igranih, dokumentarnih in animiranih kvikijev (slovenskih, srbskih, hrvaških, ameriških, ruskih, vietnamskih, švicarskih itd.), ki jih bo med 17. in 22. avgustom zavrtel Mednarodni festival kratkega filma, alias FeKK.

Videli boste vse vidike in nianse sodobne družbe: od množice, ki jo animira morda že okužena ladja za križarjenje (All Inclusive), do množice, ki jo žre črna luknja (Mulci), od igrišča za golf, ki izgleda kot pokopališče kapitalizma (Blagoslovljena dežela), do plastične vrečke, ki gre po uporabi v nebesa, kjer bo – z glasom Wernerja Herzoga – živela večno (Plastična vrečka), od slovenskih študentov in tujih delavcev, ki skušajo sobivati (Domus), do filmčka, v katerem ne morejo zapisati, da pri snemanju ni bila poškodovana ali ubita nobena žival (Lov na zajce). In tako dalje. V nedogled.

Ne spreglejte »epskega« 50-minutnega cyberpunka Blood Machines, Bevčevega tatijevskega Avtomata, osupljivega dokuja o tiskanju denarja (Wunderschein) in kratkih filmov Rubena Östlunda, v katerih boste videli tudi tisti plaz in tisto moško strahopetnost, ki poženeta Višjo silo. Lav Diaz običajno snema deveturne filme – ne zamudite priložnosti, da vidite njegov 17-minutni Dan pred koncem, v katerem se Filipini pripravljajo na apokalipso.

Ker živimo v apokaliptičnih, distopičnih časih, morate nujno videti koyaanisqatsijevsko Kalifornijo v plamenih, slovensko – Lephamerjevo – distopično klasiko Anno 3003 in dobri stari jugo-agit-prop Da ne bomo presenečeni, ki vam bo pokazal, kaj preživite atomsko bombo (brž v protiatomsko zaklonišče!). Ker pa živimo v času ponovne izgradnje, si obvezno poglejte Štigličev doku Mladina gradi (1946), glorifikacijo delovnih brigad.

Od slovenskega filmčka, ki izgleda kot uvod v Vincijevo komedijo Dedek gre na jug (Dedi gre na morje), do Homo erectusa, slovenskega eksperimentalnega oldieja, ki je verjetno navdihnil Scottovega Prometeja (vsaj uvodne prizore z golim moškim nad slapovi), pa bo itak le korak. Homo erectusa je režirala Ema Kugler, FeKK pa bo zavrtel še nekaj njenih eksperimentalnih kratkometražcev, vizualnih ringelšpilov (Hidra, Postaja 25), v katerih se že blešči prihodnost, mistično mrmranje njenih mojstrovin (Fantom, Odmevi časa, Za konec časa, Človek s senco), ki so nastale v ateljeju, iz katerega jo zdaj namečejo, namesto da bi nanj napisali: Tu je ustvarjala Ema Kugler!