Zlata Vokač Medic: Jahalca skozi prepišne čase

+ + +

Pisateljica in profesorica ruskega jezika Zlata Vokač Medic (1926–1995) v spremnem zapisu k romanu pravi, da so jo vedno zanimale zgodovinske kronike in da so Marpurgi, ki so prvič izšli leta 1985, nastajali zaradi navdušenja nad zapisom v Zgodovini Judov v Evropi, kjer piše, da je bil »štirijski (štajerski) Marpurg /.../ strpno in napredno mesto, saj je imelo vedno odprta vrata za begunce«.

Dogajanje je postavljeno v leti 1455– 56, v prelomne čase križarskih vojn, bitke za Beograd, padca Carigrada, epidemij kuge, bičarjev in inkvizicije, pri tem v čas, ko so Jude preganjali ali izganjali zaradi različnih razlogov, eden od njih je bila krvava načeta hostija, ki so jo po prepričanju hujskačev Judje ob žrtvovanju krščanske mladeži zlorabljali pri okultnih obredih. To je seveda sprožilo represalije, inkvizicija se je lotila še tistih, ki so dvomili o zaroti ali se obotavljali pri preganjanju.

Zlata Vokač Medic prikaže čas in njegove aporije skozi zgodbi dveh pripovedovalcev, eden je doktor Hannes, ki premore humanistično širino in daje prednost smehu nasproti resnosti, predava o škodljivosti, celo zločinskosti oblasti, še posebej cerkvene, tudi zato, ker je pri vseh v nemilosti. Druži se namreč s sumljivimi in krivoverci, z Judi in muslimani, srce ga vleče na livado nad Dravo, kjer imajo lokalci gola ekstatična in orgiastična poganska srečanja, ljubavno se naveže na Judinjo Miriam in rešuje prebegle Jude iz sosednjih dežel.

Spremlja ga nenadarjeni pesnik in ovaduh Mathias, ki služi kot senca in kontrast; poezija moralične sorte je bolj vir zamer do boljših – in bolj formalno sproščenih – pesnikov. Zdi se, da takšno postavitev protagonistov zahteva programski del Marpurgov, ki v duhu pluralizma osemdesetih let propagira strpnost, karnevalsko in znižano umetnost, upor proti avtoritetam; duhovništvo, od papeža navzdol, je tokrat še posebej na udaru, predstavljeno je kot čisto zlo. Na drugi strani so humanizem, načitanost, ljudomilost in plemenitost viteške, neomadeževane ljubezni.

Danes ob branju romana, zaradi dvojice, v kateri mlajši pričuje o plemenitosti in modrosti starejšega, tudi zaradi preverljivosti zgodovinske kulise ne moremo mimo primerjave z Ecovo uspešnico Ime rože, ki je izšla pet let prej; še srednjeveški Roman o Roži se pojavlja v obeh, enako ljudski znižani in blasfemični obredi in ideja o dehierarhizaciji, ki jo prinese (karnevalski) smeh. Vendar je pri Zlati Vokač Medic zgodovina predvsem trdno obzidje, v romanu nekaj oseb nastopi samo zato, da več zvemo o zakulisju pogajanj o usodi Carigrada ali izdajstvu knezov in kraljev v boju s Turki. Ali pa opeva junaštva vitezov in braniteljev, ki jih oblast v vojni zapusti in pravzaprav žrtvuje.

Marpurgi so zgodovinsko utemeljeni, zgodovine je veliko in pravzaprav ta poganja roman, je ogrodje in vsebina pisanja, literarne osebe so predvsem nosilci znanja in pričevalci o dogajanju, ki je v tem pisanju trdno naslonjeno na različne, slutimo, da ne vedno čisto znanstveno zanesljive vire.