Michel Houellebecq: Serotonin

+ + + +

Francoski književnik Michel Houellebecq je literarna ikona: njegov roman, ki je izšel lani, je založba Flammarion natisnila v 320 tisoč izvodih.

Ker v svojih delih vedno prinese koščke družbene aktualnosti (Monsanto, upor kmetov proti cenenemu uvozu hrane, pedofilija, pornografija, pomirjevala), si najmanj podvoji občinstvo in omogoči kritikom bravurozne poante (»roman o politični in spolni impotenci«) ali pa čustvene prispodobe (»prebrala sem ga v enem popoldnevu in nato celo noč nisem zaspala«). Serotonin je moderni roman o pobegu iz družinskega odnosa. Tolstojeva Ana Karenina je praznost zaradi brezbrižnega moža napolnjevala s šarmom in dvorjenjem ljubimca Vronskega. Prvega akterja je zamenjal drugi, in ko je slednjemu usahnila strast, smo namesto ženskega Don Juana dobili vlak. Houellebecqov junak srednjih let je na istem: odlična služba in seksa ter imidža polna mlada partnerica ga ne mikata več. Potem naredi to, kar 12 tisoč Francozov vsako leto: ne gre po cigarete, ampak brez besed in sledi izgine v novo življenje. A zunaj odnosa ga ne čaka nobena alternativa, v sebi se mora rešiti toksičnega razmerja.

Kot antijunak razen uspešnega razvrednotenja bivše ne bo napravil ničesar. Do razpoloženja oziroma serotonina mu pomaga captorix, a cena je fatalna – spolna impotenca. Ker nima poguma Tolstojeve junakinje, se bo raje mučil z životarjenjem. A kako napolniti vsakdan, če nima več lastnih izzivov, sodobno industrijo, ki prinaša na pladnju ponudbo želja, pa zavrača? Avtor najde rešitev, toda road movie skozi lastno preteklost postane še bolj boleč od sedanjosti. Trpeči junak, obdan z obiljem, ne najde ne druge ne samega sebe. Ker ni filozof, aktivist, ekosof ali vernik, ostaja sam s sabo. In tu je dosleden: poprej je bil dolgočasna družba za druge, zdaj pa to doživi še na svoji koži. Apokalipsa za domačimi stenami.