Jaga Jazzist: Pyramid

+ + +

Velikobesedne razprave o londonski novi stvari, mestni sceni novega jazza, pljuskajo po javnosti okvirno zadnjih pet let, vendar najdemo kar nekaj širše britanskih bendov slogovno sorodnega početja, ki to delajo že precej dlje in jim tako lahko pripišemo nekakšne zasluge za oranje ledine ali tlakovanje poti. Morda je najnazornejši primer veteranska zasedba Cinematic Orchestra, ki pa bi ji težko uspel resnejši preboj brez zaledja večje in vplivne založbe.

Ta zaledna in te vrste institucija je Ninja Tune, ki redno skrbi za dotok bolj raziskovalnih ali manj ortodoksnih jazzovskih brc že vse od sredine devetdesetih let. In ko govorimo o eni najprepoznavnejših norveških jazzovskih zasedb, ne moremo mimo njenega dolgoletnega in ključnega sodelovanja z ninjami. Večji jazzovski kombo Jaga Jazzist, ki prihaja iz malega mesteca Tønsberga in trenutno šteje osem članov, je dosegel globalni preboj in objadral svetovne odre prav v dobrem desetletju, ko je izdajal v varstvu te neodvisne velikanke. A pozor, novi album Pyramid je izšel pri založbi Brainfeeder, ki jo vodi ikona iz hiphopa izhajajoče, a zdaj precej težje oprijemljive drzne elektronike Flying Lotus. Prav ta menjava založbe je še en zgovoren primer pronicanja (ob)jazzovskih praks izven okvirov zvestih publik in predvsem do mlajšega poslušalstva. Kdo bi si pred desetimi leti mislil, da bo nišna, a trendovska založba elektronike iz Los Angelesa izdala album norveškega napol retro fusion jazza?

Kot je bila navada v preteklosti skupine, je Pyramid spet album peščice posnetkov dolgih pasaž in struktur. Je izjemno, morda že preveč klinično dodelan, z aranžmaji, ki se razvijajo izjemno počasi, a tu in tam naredijo tudi kakšen preval ali preskok. Večinoma gre znotraj posameznih skladb za nekakšno nadzorovano nizanje pasov, ki so med seboj povezani, vendar jasno ločeni. Nekatere linije sintetizatorjev (in teh ni malo) se neposredno sklicujejo na zlato obdobje jazz fusiona in kakšen Weather Report. Prav zaradi tega retro nabora instrumentarija in zadržanosti v izvedbi Jaga Jazzist na trenutke zveni preveč zvest jazzovskemu izročilu ali preprosto, kot da igra nekoliko preveč ziheraško igro. Najbolj elektronski deli so tudi najbolj monotoni. Pogrešajo se post-rockerski izbruhi. Čeprav je bila metoda dela Jaga Jazzista tokrat manj premišljena in bolj hipna kot sicer, pa kljub naboru številnih slogovnih trikov različnih konotacij glavnina ostaja na vajetih.

Glede na scenski staž skupine Jaga Jazzist, ki zganja hrup že četrtino stoletja, ji zrelosti, (čezmerne) premišljenosti, potrpežljivosti ... ne moremo ravno zameriti. Vendar to ni dovolj dober izgovor, da ne bi upali, da gre za fazo in da se bo v prihodnosti ponovno obrnila k bolj hrupnim, fragmentiranim, nepredvidljivim, netekočim dogodivščinam ostrejših robov.